It’s about telling it forward

Ádám Bodor, Madžarska

Ádám Bodor, madžarski pisatelj

V svojem življenju še nisem srečal junaka

 

Ádám Bodor je človek dveh domovin. Rodil se je leta 1936 v Transilvaniji, v romunskem Cluju. Nato si je svoj dom ustvaril še v Budimpešti, kamor se je preselil leta 1982. Je pripadnik madžarske manjšine v Romuniji, ki šteje skoraj poldrugi milijon, danes pa ga naslavljajo kot največjega živečega madžarskega pisatelja.

Ko je imel šestnajst let, je po mestu neugnano raznašal protikomunistične letake. Ujeli so ga, aretirali in obsodili na pet let zapora. Njegovo družino so izselili. Njihovo družinsko hišo je zasedla tajna služba Securitate in njegov dom je tako postal njegov zapor. Brez metaforike ali prenesenih pomenov. Svet, kot ga je poznal, se je sesul. Po dveh letih so ga nepričakovano izpustili, a družbena stigma je ostala za vedno. Odločil se je za študij teologije, a že leta 1963 za vedno pretrgal vse vezi s cerkvijo. Prevajal je, delal kot strojepisec, ob večerih pisal. Leta 1965 je izšla njegova prva novela Zimski dnevi in še istega leta je Ádám Bodor postal svobodni pisatelj v Romuniji Ceausescuja. Njegova pisanja so bila dovolj fantastična, obrnjena proč od režima proti moralnemu in eksistencialnemu razkroju družbe, ki ga je povzročila diktatura, da je lahko nemoteno ustvarjal in objavljal, poletne mesece pa preživljal v gorah nad Clujem.

Roman Okraj Sinistra, ki je preveden v slovenščino v zbirki euroman, je izšel na Madžarskem deset let potem, ko se je Bodor preselil v Budimpešto. Takoj je postal nacionalna uspešnica. “Brali so ga vsi,” poudari gospa Emeše Rajšli, lektorica madžarskega jezika na ljubljanski filozofski fakulteti, ki je pomagala pri prevajanju intervjuja. Okraj Sinistra je na policah knjigarn Budimpešte danes že v peti izdaji. V Španiji so roman leta 2003 razglasili za najboljši roman v tujem jeziku. Okraj Sinistra, podnaslovljen kot poglavja nekega romana je mojstrsko napisana pripoved, v kateri bralca prelep, liričen jezik popelje v najbolj čudne, groteskne in strašljive situacije, ki jih vsi liki v romanu prenašajo popolnoma stoično in samoumevno.

Z Ádámom Bodorjem sva se pogovarjala o rezultatih prvega kroga parlamentarnih volitev na Madžarskem pred tednom dni, o aktualnosti pisanja o diktaturi, o Madžarski v Evropi in o kulturi na Madžarskem.

 

Madžarska se v teh dneh predstavlja v nenavadni luči. Razočarani ljudje hodijo na volišča v vojaških uniformah z začetka preteklega stoletja. Vi živite tam že trideset let. Imate priviligriran položaj. Ste hkrati Madžar in tujec, ki je prišel tja leta 1982 iz romunske Transilvanije. Kakšna je država, od koder prihajate?

 

To je v tem trenutku težko vprašanje. Kajti veliko stvari se na Madžarskem dogaja prav zdaj. Zato ni lahko odgovoriti, kakšna je država, iz katere prihajam. Če situacijo razumem prav, in mislim, da imam na voljo prave informacije, potem gre sedanja dogajanja misliti in razlagati skozi oris trenutne ekonomske situacije na Madžarskem. Ekonomske razmere za ljudi so izredno težke. V zadnjih dvajsetih letih se na Madžarskem na področju ekonomije ni naredilo potrebnih korakov in reform. Te pa so bile nujne, če smo hoteli, da bi se madžarska ekonomija normalno in pravilno, v koraku s časom, razvijala. A do njih ni nikoli prišlo. Večina stare, velike industrije je bila prepuščena propadu. Madžarska se je bila prisiljena prilagoditi evropskim predpisom in normam. To se je na ulicah prevedlo v to, da smo se morali odreči in opustiti dele industrijskega sektorja. Zaradi zahtev po varovanju okolja so se  številni tovarniški objekti težke industrije morali zapreti. Več sto tisoč delavcev je zato ostalo brez dela. Izgubili so svoj edini vir za preživetje. To je krater, iz katerega kipijo težki družbeni problemi. Revščina je glavna med njimi. Revščina je tista, iz katere tudi drugod izhajajo skrajne desničarske, pa tudi levičarske, ideje v politiki. Ljudem postanejo te ideje nenadoma blizu. V vzhodni Evropi je to pogosta zgodba. To se ni zgodilo le Madžarski, ampak tudi drugim državam na vzhodu. To se jim rado dogaja. Ko v življenju nastopijo težave, ali revščina ali brezposelnost, se to zelo rado poveže z zgodovinskimi idejami, s sanjami o tem, kakšna bi lahko bila sedanjost, če se ne bi v preteklosti zgodilo vse, kar je zgodovina vrgla na Madžarsko. Obžalujejo zgodovinske dogodke, objokujejo življenje na Madžarskem, ki je po njihovem tako, kot je, zaradi zgodovinskih krivic.

Poleg tega so bila na Evropsko unijo vezana nerealna, idealizirana pričakovanja. Zato se sedaj dogaja, da namesto pozitivnega odnosa do realnosti, ki jo prinaša sedanjost, in do sprememb, ki čakajo na nas, da jih podvzamemo, ljudje temu obračajo hrbet. Obračajo se proti zgodovini in iščejo uteho ter razlago svojega položaja v preteklosti. Tega me je strah. Bojim se, da bo šel čas mimo Madžarske. Strah me je, da bo šel čas naprej, mi pa bomo ostali na mestu, preučevali zgodovino, kaj in kje je šlo narobe, poskušali jo bomo prepisati, spisati na novo, objokovali bomo zgodovinske krivice in našo usodo. Namesto da bi naredili, kar lahko. Raje se bomo ukvarjali s preteklostjo. Kot vselej.

Hkrati je velikanska zmaga desno sredinske stranke Fidesz in izredno dober rezultat na prvem krogu volitev tudi skrajno desničarske stranke Jobbik posledica zadnjih osmih in še pred tem štirih let. V tem času je bila socialistična stranka, ki je imela oblast, popolnoma diletantna pri tem, kako je vodila državo. S svojo politiko ni znala narediti, kar bi morala in kar je bilo nujno potrebno, da bi bila danes situacija na Madžarskem drugačna. V tem pogledu imajo ljudje vso pravico, da se hočejo znebiti dosedanje oblasti. To je popolnoma razumljivo. Iščejo nekaj drugega, želijo si drugačno, novo oblast, ki bi morda lahko spremenila sedanje razmere. A ne glede na vse upam, da bo Fidesz, ki bo sedaj imela oblast, znala stvari pretehtati in jih izpeljati tako, da bo skrajna desnica, ki je s pravkaršnjimi volitvami postala dokaj močna politična sila, ostala na robu političnega prostora. To bo največja in najpomembnejša naloga za novo oblast in vladajočo stranko.

 

V parlament je prišla tudi nova, levo usmerjena stranka, ki jo nekateri označujejo za zeleno. Ponuja politični prostor tudi kaj pozitivno novega in svežega v politični govorici?

 

Zaenkrat ne moremo niti videti niti zares predvideti, kaj je mogoče, da stranka Politika je lahko drugačna v resnici doseže. Gre za zelo mlado stranko in skupnost, ki se je združila okoli nje. Nimajo dobro izdelanega programa. Narediti so ga morali zelo na hitro. V nekaj mesecih so z nič prišli na volitve in sedaj v parlament. Trenutno imajo pet poslanskih sedežev. Ostale stranke so svoje programe oblikovale leta in leta. Definirale in redefinirale so, kaj želijo doseči. Sedem in pol odstotkov glasov, ki jih je ta nova stranka prejela, ni malo, a bojim se, da gre za ljudji, ki so prej volili levico, socialiste, sedaj pa preprosto nočejo več voliti zanje, saj so popolnoma razočarani. Niti nočejo voliti desnice. So neodločeni in to je bila edina možnost, ki so jo videli, da lahko morda nekaj nekako vendarle naredijo drugače. A zaenkrat je težko razbrati, kaj lahko in sploh kaj natančno bi ti novinci želeli narediti.

 

Evropska unija je v vzhodni Evropi veljala za vzpodbujevalec razvoja, predvsem ekonomskega, političnega. Kaj je prinesla na področju kulture, je imela podobno vlogo?

 

Pred desetimi leti so me poklicali v Bruselj. Povabili so me, če bi bil pripravljen imeti predavanje o Evropi in kulturi. O spremembah na področju kulture, o spremembah v kulturnem prostoru na Madžarskem in v vzhodni Evropi, ki se obetajo po vstopu v EU, so rekli. A ko sem prišel tja, sem se zavedel, da si želijo slišati predvsem o ekonomskih spremembah. Jaz pa o tem ne vem veliko in ne znam kaj dosti povedati. Enkrat so me poklicali tudi iz Madrida. Tam so prav tako organizirali podobno konferenco in me povabili s podobnim vabilom kot v Bruselj. Ponovno se mi je zgodilo, da nisem imel kaj dosti povedati. Spremembe v kulturi, v kulturnem življenju se seveda dogajajo. V prostorih v Budimpešti in Debrecenu, a v njih ne prepoznam vpliva EU. Vsaj ne takega, ki bi bil zares pomemben in opazen ali opisljiv. EU pri kulturnih spremembah, ki jih vidim in razumem, ni pomemben igralec. Zame, ki sem bil rojen v Romuniji, in se sedaj petkrat do šestkrat letno vračam domov, v Transilvanijo in nato domov nazaj v Budimpešto, sta EU in padec meje prinesla le to, da mi ni več treba na meji čakati ure dolge in kazati dokumentov. Zelo, zelo slabo pa se občuti spremembe v odnosih med ljudmi, denimo med večino in manjšino v Romuniji. Tu smo še zelo na začetku. Verjetno se bo to spremenilo skozi čas. A zaenkrat se občuti zelo, zelo slabo, zelo nalahno.

 

V Sloveniji je bil vaš roman izdan v zbirki euroman, kar vas nehote opiše kot evropskega pisatelja. Sprejmete to? Sta ta premislek in oznaka del vaše identitete?

 

Seveda. Zdi se mi, da je ta zbirka zelo demonstrativen korak in hvalevreden projekt založniške hiše Modrijan, in le žal mi je, da ni več takih pobud. Vsekakor sem del kulture, ki se jo s to zbirko želi ujeti in predstaviti. A po drugi strani moram povedati, da je narava pisateljevanja, dela nas pisateljev takšna, da delamo, pišemo sami. To ne more biti skupinsko delo. Lahko se čutim del neke skupine in skupnosti, a v resnici, ko sedim pred praznim listom, sem sam. Sam moram zapisati sebe in ustvariti svojo sliko in podobo v očeh drugih.

 

Iz katere literarne zgodbe prihajate? Katere knjige so vas naučile pisati?

 

Ne znam vam povedati imen ali naslov. Mislim, da je bila predvsem moja usoda tista, ki me je pripeljala do pisateljevanja in do točke, kjer sem danes. Vedno znova mi je pomagala pri tem, da lahko delam in nadaljujem z delom, za katerega sem se odločil. Ne znam vam našteti svojih prednikov v madžarski literaturi, kajti moja proza in literarni jezik sta zelo nenavadna. Tako če pogledam vsebino mojih del kot stil in jezik. Zelo drugačno je od ostalih del, ki jih najdete napisana v madžarščini.

 

V svojih delih vztrajno pišete o vzhodni Evropi.  Kaj je vzhodna Evropa za vas? Kako jo razumete?

 

Gre za zelo nenavadno in zapleteno reč. Že samo če pogledam, kakšne so moje korenine. Rojen sem v Cluju, ki je bil zelo močan kulturni center v Transilvaniji ali Sedmograški pokrajini v Romuniji. Zelo močno in razvito je bilo tako znanstveno kot kulturno življenje. Prav tako je bilo močno in razvito clujsko meščanstvo, ki je vodilo svoja življenja. Moja družina je bila del tega meščanskega sveta. In življenje meščanstva v Cluju je bilo zelo podobno življenju v zahodnih prestolnicah, v tamkajšnjih meščanskih krogih. Mnogo bližje je bilo tistemu kot pa življenju ostalega vzhodnoevropskega prebivalstva na podeželju. A v mojem življenju se je nato zgodilo, da so v meščansko življenje vdrli elementi iz tega vzhodnoevropskega življenja. To je bila velikanska sprememba. Prišla je revščina, prišla je nemoč, da bi nadzorovali in bili zmožni ohraniti naša življenja, kakršna so bila. Nismo jih mogli več ne spremeniti ne vplivati na okoliščine, v katerih smo živeli. Prišla je diktatura, ki je imela izreden vliv na to, kako so se spremenila življenja meščanstva. Naenkrat sem bil prisiljen spoznati, da je meščansko okolje obkroženo s tem drugim načinom življenja, ki zelo močno vliva tudi na moje življenje, na življenje, ki sem ga do takrat živel. O tem pišem. Kako se je moje življenje in življenje mojih najbližjih spremenilo zaradi diktature, ki nas je obkrožila in ki se je potem polastila vsega, ne le naših življenj, ampak vsega, kar je tedaj obstajalo v tistem času na tem območju.

 

Pišete o diktaturi, o suženjstvu ljudi, o podrejenosti, ki je del človeške narave. Na prvi pogled se zdi, da je to nekaj, kar se je v vzhodni Evropi končalo leta 1989. A ta površen pogled je verjetno napačen. Kje se danes srečate s trenutki, dogodki, ki vas spomnijo na to, kar opisujete?

 

Seveda je tak pogled napačen. Lahko bi vam naštel mnogo trenutkov, dogodkov … A težava je v tem, da so najnevarnejši med temi ostanki preteklosti prav tisti, ki jih ne vidimo in ne zaznamo. So kot da bi bili nevidni in pogosto ostanejo nezaznani in neprepoznani. Najbolj nevarna resničnost naših življenj, ki vztraja in ostaja do danes, je, da se večina madžarskega prebivalstva do danes ni znebila paternalizma, ki se ga je navadila v preteklosti. Še vedno se ga vztrajno oklepa, kot da pričakuje in deloma sprejema, vabi oblast, naj se obnaša do nje diktatorsko. In ljudje so še vedno najbolj gotovi, če do takih diktatorskih gest oblasti nato tudi zares pride. To je zelo shizofrena situacija. Na eni strani je močna želja po svobodi, a na drugi je pričakovanje, da naj drugi, ki so močni in nekje nad nami, na oblasti, povedo, kaj naj naredimo. Še veliko desetletij bo moralo miniti, da bodo ljudje sprejeli in razumeli, da se družba lahko zgradi le od spodaj gor. Da jo morajo zgraditi ljudje od spodaj proti vrhu. Ne moremo je ne dobro ne uspešno zgraditi na ukaz, ki pride od zgoraj in določi, kakšno naj bo delovanje vseh ljudi.

 

Je Madžarska na pravi poti proti svobodi?

 

Trenutno je vse tako konfuzno, da raje ne bi o tem preveč razpredal. Prehitro se lahko zgodi, da vam povem kakšno bedarijo.

 

Pa imate literati na Madžarskem danes kakšen vpliv na to, v katero smer se obrača madžarska družba, kako se spopada s svojo zgodovino in sedanjostjo?

 

To vlogo zasedajo predvsem zgodovinarji. Oni poskušajo razvozljati dogodke iz preteklosti. A moram povedati, da njihovo delo in raziskave zavirajo. Ovira jih oblast in predvsem jih zavirajo ostanki navad, ki so se ohranile še iz prejšnjega režima. Dokumenti, ki se nanašajo na bližnjo preteklost, na Madžarskem še vedno niso dostopni. To so zelo delikatne reči in velik problem za čas danes, sedaj. Vedeti morate tudi to, da se razklanost politike odraža in vidi tudi v kulturi med umetniki. Tisti, ki so bolj desno usmerjeni, poskušajo izkopati in najti svoje korenine v preteklosti. O tem pišejo in razpredajo te teme. Bolj liberalni umetniki poskušajo gledati predvsem naprej, se ukvarjati s prihodnostjo in preteklost razumeti v luči, ki lahko osvetli poti, ki peljejo v nove čase. Ta vkopanost na nasprotnih bregovih, brezkončno nasprotovanje drug drugemu se na koncu sestavi v občutek, da ne eni ne drugi nič ne naredijo. Govorijo le drug proti drugemu. Niti se zares ne poslušajo. In ne pridejo nikamor. Edino, kar ostaja, je ta ločenost, ki je izredno vidna in ki kulturnike močno zaznamuje.

 

Pa obstajajo kakšni mostovi? Vaš roman leta 1992 se zdi, je bil prav to. Brali so ga vsi.

 

Res je. Moj roman je ob izidu požel dobre kritike z obeh strani, tako z desne kot leve. A vedeti moramo, da vsi ti dogodki iz preteklosti izredno močno zaznamujejo naše življenje danes. Biti moramo zelo potrpežljivi. Počakati moramo na čas, ko bodo postali manj pomembni in manj razdvajajoči. Ta potrpežljivost je pomembna. Pomembna bi bila za obe strani, a velikokrat umanjka.

 

Ni pa kritične refleksije današnjega stanja v literaturi?

 

To vam ne znam povedati. Če preberem kakšen tekst, zelo hitro in zelo dobro vem, kateri strani pripada. A ločenost sama po sebi ni tema literature.

 

Vi še čutite potrebo po pisanju?

 

Trenuntno na Madžarskem ne vidim nič zanimivega, o čemer bi pisal. Kar mene obkroža sedaj v tej državi ni zanimivo. Morda je kje kak pisatelj, ki bo v tem našel snov, o kateri bo želel in bo znal kaj napisati, a to ne bom jaz.

 

Ampak ustvarjate še? Bomo še lahko brali?

 

Upam, da boste še kaj lahko prebrali, da. A to so rezerve iz preteklosti. Teh je veliko. Še sto let bi lahko pisal o tem, kar sem doživljal pred tridesetimi ali več leti. A ne o sedanjosti. To zame ni tema.

 

Vendar mar ni preteklost, o kateri vi pišete, tudi izhodišče za razumevanje sedanjosti?

 

Ne pišem o preteklosti kot taki. Pišem o izmišljeni deželi in tam bo vedno obstajala možnost, da se diktatura spet vplete v njen obstoj in določi smer te izmišljene dežele. To, o čemer pišem jaz, ni preteklost.

 

Zakaj je potrebno imeti to izmišljeno deželo?

 

Zame je to popolnoma eksistencialno. Pisati znam le o tej izmišljeni deželi. Ne znam pisati o čem drugem. Zame je to edini naravni in možni način pisanja. Drugače ne znam.

 

So dogodki, ki so se dogajali v diktaturi, lažje sprejemljivi skozi fantazijo? Kajti pišete v izjemno poetičnem jeziku o izjemno grozljivih stvareh. Je fantastičnost, s katero potrosite svoje pisanje, nujna, da se soočimo z grozljivostjo, ki je opisana tako prijazno in hladnokrvno?

 

Verjetno to lahko pomaga nekomu, ki želi razumeti. Tudi sedanjost. Kajti najbolje bomo razumeli nekaj, če le-to primerjamo s popolnoma nasprotno situacijo. Moj svet je v resnici popoln antonim, popolno nasprotje tega, kar se dogaja v sedanjosti. A razlog, zakaj pravim, da ne pišem o preteklosti, je drugje. Zgodovina, ki nam je tako blizu, kot je ta, ki sem jo izkusil jaz pred dvajsetimi, tridesetimi leti, je še vedno zelo prisotna. Še vedno je zelo blizu. Ne moremo se zares ločiti od nje. Vseskozi je prisotna v naših življenjih. Tudi danes.

 

Vaše življenje je doživelo izjemen prelom, ko so vas zaprli pri šestnajstih letih. Ko se sesuje vse, kar naj bi bilo trdno, kako v okolju negotovosti človek ohrani občutek o tem, kaj je prav in kaj narobe, kaj dobro, kaj slabo?

 

Pomagalo mi je, da sem sprejel, da se v mojem življenju v vsem času, ki je še pred mano, lahko zgodi karkoli in vse. Da sem sprejel to kot realnost, je bilo ključnega pomena. Od trenutka, ko sem to ponotranjil, sem bil pripravljen na karkoli. In prek tega sem nekako ohranil tudi sposobnost, da sem znal ločiti dobro in slabo.

 

So v vaših knjigah junaki?

 

Ne, to niso junaki. To so ljudje, ki so jih pretolkli, ki so jih pohodili. Niso junaki.

 

Ne potrebujemo v literaturi in življenju junakov?

 

Vedno se mi zdi, da tudi če junaki kje obstajajo, so umetno ustvarjeni. Niso resnični. Napihnjeni so. To mi ni všeč. In še manj mi je všeč srečevati se s takimi nadomestki junakov.

 

V resničnem življenju junakov ni?

 

Jaz v svojem življenju nisem srečal še nobenega.

 

 

 

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: