It’s about telling it forward

Andrei Makine, Francija

Andrei Makine, rusko francoski pisatelj

 

“Ubijam smrt.”

 

Roman Francoski testament Andreia Makina je v preteklih devetih mesecih prebralo skoraj deset tisoč mladih po celi Sloveniji. Prvič. Od spredaj naprej, od zadaj nazaj. Pa drugič. In še tretjič. Rusko francoskega pisatelja, avtorja enajstih romanov in dramske igre Gabrielov svet je nadrobno spoznala celotna generacija dijakov, ki opravljajo maturo.

Slok, galanten literat je v Slovenijo letos pomladi prišel prvič na povabilo Francoskega inštituta Charles Nodier. Srečal se je z dijaki in širšim krogom svojih bralcev. In preden je iz Ljubljane odšel v Maribor smo se našli skupaj s prevajalko njegovih del v slovenščino mag. Nadjo Dobnik, predavateljico prevajalstva iz francoščine v slovenščino na filozofski fakulteti v Ljubljani. Makinov roman Francoski testament, ki ga je zavihtel iz nepoznanosti na francosko literarno estrado, je dobila v roke že leta 1995. To je bilo le nekaj mesecev potem, ko je kot prvi roman v zgodovini prejel tako nagrado Goncourt kot Medicis. Izjemno priznanje pisatelju, ki je tedaj v Franciji prebival šele dobrih osem let.

Makine se je rodil leta 1957 v sibirskem Krasnojarsku. V Francijo je prišel star 30 let in med študijskim obiskom zaprosil za politični azil. Nato je leta 1991 na Sorboni zagovarjal doktorat iz dela ruskega pisatelja Ivana Bunina. Bunin je iz Rusije v Francijo imigriral pri 49 letih, leta 1919. Leta 1933 je postal prvi ruski pisatelj, ki so mu podelili Nobelovo nagrado za literaturo. Bunin je še pred prvo svetovno vojno potoval po Šrilanki, Palestini, Egiptu in Turčiji. Makine je, preden je prišel v Francijo, videl Afganistan in Angolo. Svetovi in kraji, ki jih je doživel, nastopajo tudi v njegovih romanih. Pisateljevanje jemlje za svoje poslanstvo, h kateremu pristopa z danes redko resnostjo. Živi in piše v nekdanji norišnici na Montmartru in v podeželski hiši  na zahodni francoski obali.

Nadja Dobnik pravi, da je zanjo Makinov jezik izjemen. “Odraža njegov neprestan razmislek o tem, kaj in kako pisati, kako se upreti običajnemu in stereotipom. Vseskozi sledi vprašanju, kaj danes pomeni pisati. Zgodbe želi iztrgati iz krempljev klišejev in jim dati nepozaben pečat.”

Babica Andrea Makina je bila Francozinja in francoščina je bila sredi Sibirije, nedaleč stran od mej s Kazahstanom, Kitajsko in Mongolijo, Makinov drugi materni jezik. Knjižne police so bile polne francoskih knjig, ki so ponujale skupaj s pripovedmi babice ostanke nekega preteklega sveta in sistema vrednot.

Makine pripoveduje, da je odraščanje dvojezičnih otrok lahko podobno življenju pesnikov. Potopljeni so v svet, kjer imajo reči več imen. Bogastvo je lahko po drugi strani razklanost in mučna dvojnost. Iz razdvojenosti, občutka tujosti v svetu in eksistencialnega nelagodja pa izvira potreba, da umetnik piše.

Vendar Makine vztraja, da za pisatelja jezik ni bistven. Jezik je stvar svobode in izbire. Naj gre za kitajščino, francoščino ali ruščino. Vse to so zanj le dialekti, ki izražajo vsem poznana občutenja. Pravi jezik niso besede, ampak pogled na svet in način bivanja. Vsak pozna melanholijo. Rus jo opiše kot sani, ki drsijo čez zasneženo pokrajino, Kitajec piše o razcvetenih češnjevih cvetovih, ki padajo proti tlom, Francoz govori o dežju. Argentinec morda slika veter in odblesk v školjki. Četudi so podobe, s katerimi opisujemo pogojene z okoljem, skupnostjo in geografijo, so občutenja univerzalna.

Makine primerja materni jezik s totalitarističnim sistemom. To izpelje iz podobe otroka pri 6 mesecih, ki ne govori nobenega jezika, a vendar je čuteče in celovito bitje. Svet občuti, se nanj odziva. Občuti materine prsi, da je potopljen v njih, čuti, da mu dajejo hrano, toploto, varnost … ve, da se nato včasih nadenj skloni pošast, z brki in drugim glasom, ki ga žgečka. Ko zraste, ga naučijo, da so mehkoba, vonji in okusi, ki jih pozna, prsi, ki jih ima mati. Povedo mu, da je pošast z brki oče. Na celovit, kompleksen svet občutij se prilepijo besedne etikete. Tu nastopi totalitarnost. Vse bogastvo preteklih občutij se razpostavi v paleto etiket, ki predstavljajo socializacijo. Hkrati nas danes obdaja še svet podob, ki sili z univerzalnimi podobami besed. Intelektualcem Makine zameri, da se temu predajo in uporabljajo izrabljen, grd jezik. Ni drznosti in domišljije, pravi. Pomembno pri jeziku je, da si upaš. Da iščeš nove, izvirne izraze. Kajti posebna, lepa občutja, ki jih ne izrazimo tako, da se poklonimo njihovi edinstvenosti, lahko postanejo grda zaradi običajnosti opisa. Banalna. Zato je literatura v svoji osnovi skozi estetiko etična, trdi Makine. Sam piše izvirno, lepo in dobro. Je in hoče biti veliki pisatelj.

 

Vaši romani, ki jih poznamo, se v veliki meri tako ali drugače odvijajo med Francijo in Rusijo. Kakšni so vaši prvi spomini, ko ste bili še v Rusiji, na Francijo?

 

V mojem otroštvu? Hm, naj najprej povem, da moji romani ne živijo samo na relaciji Rusija-Francija, ampak se dotikam tudi drugih dežel. Napisal sem roman, ki se dogaja v Angoli, v mojih pisanjih nastopajo Američani, deloma so povezani z Avstralijo, Balkanom. Dotikam se zelo široke palete krajev.

Kar pa zadeva moje spomine, gre v prvi vrsti za zgodbe, ki sem jih poslušal še kot otrok in nato kasneje. Velikokrat je šlo za čudne, nenavadne zgodbe. V enem svojih romanov, ki še ni preveden v slovenščino, pišem o aristokratinji, ki je del skrivne zarote. V nekem trenutku jo vidimo, kako jaha. Zelo je utrujena. Grozno je žejna. Ko pride domov, je prva stvar, za katero prosi svojega služabnika, kozarec vode. Ko izprazni kozarec, ko popije vodo, reče: “Oh, kakšna škoda, da to ni greh.”

V tej anekdoti je skrito vse. Gre za žensko, ki je svojstvena, skrivnostna, samosvoja, lepa. Sodeluje v neki zaroti. A hkrati je zgodba ironična in to je izredno francoska lastnost. To so francoski elementi. Zgodbe so bile glavni mostovi, prek katerih sem se srečeval s Francijo. Kakšna je, kaj so njene glavne karakteristike.

 

Ste brali pravljice v francoščini?

 

Da, seveda. In kar ni nepomembno, bral sem tudi avtorje, ki v Franciji morda niso bili visoko cenjeni, ki se jih je podcenjevalo. Bral sel Hectorja Malota in njegovo knjigo Brez družine (Sans famille). Gre za čudovito zgodbo. Bral sem seveda tudi Victorja Hugoja, a precej je bilo tudi zgodb avtorjev, ki v Franciji niso zasloveli, v Rusiji pa so obstajali in prebirali smo jih tudi otroci.

 

Včeraj ste govorili o večjezičnosti, ki je bila v veliki meri povezana z meščanstvom. Mestno življenje tako na vzhodu kot na zahodu je bilo podobno. Je tega danes manj?

 

Ne, danes pravzaprav živimo v popolnoma drugačni situaciji. Povezan je cel svet. Povezuje ga internet in vsa druga komunikacija, njene oblike, ki ga prepredajo. Rekel bi celo, da je morda danes te komunikacije na trenutke preveč. Manjkata pa tišina in poglobljena misel.

 

Kako velik je vaš svet?

 

Če pogledam geografsko, se moji romani dogajajo na zelo različnih lokacijah, širom sveta. A to ni tisto, kar je za pisatelja najpomembneje. Lahko živim v majhni slovenski vasici in opisujem življenje, ki se dogaja tam. Pisateljski genij je v tem, da lahko iz čisto majhne situacije ustvari vrhunsko in izjemno delo. Ne maram eksotičnosti.

 

Kaj naredi te male zgodbe univerzalne?

 

Če pogledamo Prousta, ki je tak genij. Piše o izmišljenem kraju, a to ni bistveno. Gre za majhen kraj, in ta mali svet je Proust zajel in nam ga približal s temami, ki opisujejo pravzaprav vso univerzalnost človeškega bivanja. Tako čas, ki mineva, kot našo minljivost. Zakaj bi moral govoriti o vseh ženskah? O tem, kako se starajo in kako je to hudo? Ne. Vzame eno žensko, ki jo pozna, ki jo ima rad. In skozi njeno zgodbo nam to opiše. Skozi njeno osebno izkušnjo. To naredi na način, da se vsak bralec, ki prebere to zgodbo, v njej prepozna in nekaj začuti. Nekaj se v njem premakne. To je to. Majhen kozmos, ki odseva probleme in trenutke, ki so univerzalni in v katerih se vsak lahko prepozna. Če dam primer iz svojega dela. Roman Ženska, ki je čakala govori o Rusinji. Roman se dogaja v Rusiji v sedemdesetih letih. Preveden je bil že v dvajset jezikov in ko hodim po teh različnih državah, kjer berejo prevode mojega romana, me tako ženske kot moški ustavljajo: “Saj to bi se lahko dogajalo tu, to bi lahko bila jaz, to bi lahko bila zgodba o nas.” To je ta univerzalnost. Pogovarjal sem se s španskim novinarjem. Španija je močno drugačna od Rusije, a ta novinar mi je govoril, kako je bilo tudi v Španiji po Franku zelo veliko žensk, ki niso vedele, ali so njihovi možje še živi ali ne. Odele so se v črnino in čakale. Čakale in čakale. To je situacija, o kateri govori moj roman. Roman je preveden tudi v srbščino. Gre za žensko, ki čaka. Končala se je druga svetovna vojna. Pred vojno je imela zaročenca, bila sta še zelo mlada. Zaročenec je šel na fronto, a se ni nikoli vrnil. Niti ni do nje prišla nobena informacija, kaj je z njim. Tako je čakala in čakala. In prečakala je celo svoje življenje.

 

Gledate vi na svoje življenje kot na čakanje?

 

Seveda. Jaz pišem. Vprašanje je zakaj? Zakaj pišemo? Nekateri pišejo, da druge zabavajo, drugi pišejo o sebi. Bil sem zelo mlad, takrat sem bil pesnik, ko sem razmišljal in tuhtal o teh vprašanjih. Moje misli, moje iskanje se je vrtelo okoli vprašanja, kako bi lahko ustavil čas. To je bila moja obsesija. Na kakšen način bi lahko ustavil čas, da bi ljudje, ki so okoli mene, ki so mi ljubi in dragi, ki pa se starajo in za katere vem, da bodo nekoč umrli, kako bi lahko zanje in zase ustavil čas? V tem smislu je vse moje pisanje neke vrste čakanje, na tisto delo, na tisti roman, morda, ki bi to lahko dosegel. Ki bo ustavil čas. Preprečil, da dokončno izginejo ljudje, ki so mi tako dragi.

 

Potrebujete žive, resnične ljudi, da pišete?

 

Seveda. Jean Cocteau je denimo dejal, da pisati pomeni ubiti čas. Pisati pomeni ubiti ali vsaj ubijati smrt. Daje ti možnost, da to narediš. To je namen, ideja, ki vodi pisatelja in pesnika. Kako ubiti smrt.

 

Pišete romane, pesmi, eseje, dramatiko. Gre tu za iskanje ali samo za popolno svobodo pisca, ki se znajde v vseh vrstah literature?

 

V prvi vrsti gre za poskus razumeti. Kako lahko skozi pisanje orazumiš in obrazložiš določene situacije. V petnajstih minutah mi lahko nekdo pove marsikaj. Kaj dela, kdo je. To lahko naredi vsak. Pove svojo kratko biografijo. A kar zanima mene kot pisatelja, je kako v pisanju zajeti odgovore na večja vprašanja. Vidim žensko. Zanima me, zakaj je taka? Zakaj so njene oči take oblike? Kaj pomeni za njeno življenje to, da se je rodila tu v tem kraju? Pisanje je odkrivanje, je razumevanje, je iskanje odgovorov. Kar je pomembno, je to, kar je univerzalno v vseh ljudeh. Vprašanja, ki jim vsi sledimo. Hkrati pa moramo videti in prepoznati, kaj je v posamezniku posebnega, individualnega, kaj ga dela za svojega in ne le za del množice. Poiskati moramo tisto, kar je v njem edinstveno, unikatno. In hkrati univerzalno, ker govori skozi to posamičnost vsem. Ta čas, ki ga pelje do smrti, to je čas, ki je unikaten, popolnoma individualen, a hkrati skupen vsem nam.

 

Glavni junak v romanu Glasba njegovega življenja govori o homo sovieticusu. Trdi, da ker lahko poimenuje njihovo usodo, ji lahko uide. To ga osvobodi. Če je to res, kaj to pomeni za pisatelja?

 

Človeška usoda. Vidite, vsi smo na nek način sužnji, sužnji usode, svojega poklica, materialnih okoliščin, geografije, predvsem pa metafizičnih okoliščin. Smo smrtni. Pisanje, predvsem poezija, je nedvomno upor proti temu. Zelo preprosto vam lahko to ponazorim. Če vas vprašam sedaj, kje ste bili in kaj ste počeli, pred približno petimi leti, 15. septembra 2005? Kaj bi odgovorili? Ne veste, kaj ste počeli? Nimate pojma? Da! Izgubljeno je. Za vedno! Natanko tako! Grozno je. Ne obstaja več. Popolnoma nič. Nič se ne spomnite, a vendar je bilo to le nekaj let nazaj. Niste stari, da bi zato pozabljali. Življenje je bilo polno, a vendar je sedaj popolnoma izbrisano. Zato pišem. Če pišete, tudi če zapisujete v dnevnik ali če pišete za časopis, s tem ko nekaj zapišete, to obstaja in obstane. Kako rečete? Časopis? Čas-o-pis? Zanimivo …

 

Zelo hitro pozabljamo. Se danes piše na način, o katerem vi pišete in govorite? Da razumemo sebe, čas, v katerem živimo?

 

Danes je literatura v veliki meri namenjena zabavi. Želi vas raztresti, vas odtegniti od vsakodnevnih skrbi, aktualnega dogajanja in življenja. Skozi različne žanre. Od policijskega romana, kriminalk do ljubezenskih zgodb, zgodovinskih romanov, detektivk, dogodivščin … ko preberemo ta nova dela, si rečemo: “Ah, kakšno lepo življenje! Kako lepa ženska.” Te knjige delujejo kot droge, droge razmisleku. Prinašajo ležernost in nas odvračajo od razmišljanja o našem načinu življenja, o družbi, o problemih, ki nas obdajajo. Potiskajo nas stran od refleksije. To so simpatični romani, a to je vse, kar so in ponujajo. Sprostitev, razvedritev. To ni prava literatura. Prava literatura je tista, ki vas napelje k temu, da se zavedete tega, da ste sami, da ste edinstveni, da imate v življenju malo časa, da se bo to življenje hitro izteklo. Prisili nas, da se tega zavemo. Govori o življenjskih temah, kot so bog, ljubezen, sreča, smrt. To so univerzalne in bistvene dileme v življenju. Ta vprašanja in razmišljanja o teh vprašanjih, so na svoj način nujno tragična in zato je taka velika literatura v določeni meri vedno moteča, turbulentna. Prinaša nemir, ni prijetna. Dal vam bom primer. O tem govorim v svoji drami. Povedal vam bom tri številke. Ne smete razmišljati, amapak odgovorite hitro, brez razmišljanja, brez računanja. 100.000. Milijon. 10 milijonov. Koliko dni je v človeškem življenju?

 

Milijon?

 

Nekaj več kot dvajset tisoč. Pomislite, samo dvajset tisoč dni živimo. To je to. To je vse. In preživeli ste že tretjino ali še več. Ni mogoče, kajne, če tako pomislite. Mar ni to grozno? O tem govori moja igra Gabrielov svet. Dejansko je to, kar imamo, le nekaj trenutkov, nekaj dni, ko doživimo nekaj čudovitega, nepozabnega. In sedaj imamo izbiro. Se pred temi dejstvi in vprašanji zapremo, ovijemo v svoj strah in beremo literaturo, ki nas bo zabavala, nas odvrnila od teh strahov, da bomo nanje pozabili, ali pa bomo brali veliko literaturo, ki nam bo poskušala pomagati razumeti in osmisliti naše bivanje?

 

Imate prijatelje, kolege v Franciji, ki vas povezuje želja pisati veliko literaturo?

 

Ne samo v Franciji, na celem svetu! V Avstraliji imam sijajnega prijatelja, sorodne duše imam v Združenih državah, pa v Rusiji. Nek majhen krog ljudi vsekakor. Obstaja krog piscev, akademikov, ki se ukvarjajo z mojim delom v Amsterdamu. Vendar je to vseeno zelo malo in obkroženi smo z mediji, z literaturo, s kinom in hollywoodskimi filmi, s slabo literaturo. S prodajalci droge, na kratko. Prodajalci intelektualne droge.

 

Se je Francija zelo spremenila odkar ste tam?

 

Da, mislim da. Etnična sprememba je zelo vidna, a tudi mentalna sprememba. Odnos do literature, do umetnosti se je spremenil. Moj občutek je, da se v času mojega življenja situacija ne izboljšuje. Raje gre na slabše. Potrebujemo zelo veliko miselno in kulturno revolucijo. Ne tako kot so jo imeli na Kitajskem, ampak revolucijo mišljenja. Človeštvo to potrebuje, sicer bo izginilo. Kajti te apokalipse, ki se sedaj pripravljajo, niso majhna stvar. Tako v demografskem, ekološkem, ekonomskem kot atomskem smislu. Tako ne bomo mogli nadaljevati. Brez prave, pozitivne spremembe bo človeštvo propadlo.

 

Kateri so pisci, ki mislijo današnjo družbo, ki jih vi berete?

 

Gabriel Osmonde. Njega berem. Pa Hollebecqova prva dela.

 

 

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: