It’s about telling it forward

Gonçalo M. Tavares, Portugalska

Gonçalo M. Tavares, portugalski pisatelj

»Nekoč bi rad napisal srečno knjigo.«

Gonçalo M. Tavares je v poznem dopoldnevu prišel s sprehoda po Ljubljani. Mesta ima rad. Je pronicljiv in zabaven sogovornik, s simpatičnim smislom za humor. Piše pesmi, eseje, scenarije, romane in kratke zgodbe. Besede uporablja kot je njegov oče uporabljal zidake. Pogovarjali smo se trije, skupaj s prevajalko Barbaro Juršič, v treh jezikih – v angleščini, slovenščini in portugalščini. Zdelo se je sijajno. Kot ideja Evropske unije, ki nas je prek zbirke EUroman pripeljala na isti kraj ob istem času. Obnašali smo se in izgledali inteligentno ter na koncu zgradili vsak svojo zgodbo.

Ko je Portugalska postala članica EU, ste imeli 16 let. Kako razmete Evropo kot pisatelj?

V resnici ne vidim razlike. Ni posebnega občutka pripadnosti. Gre za politično odločitev, ne za stvar kulture. Iz kulturnega vidika ni sprememb. Ni se denimo povečalo število prevodov literarnih del. Od slovenskih avtorjev najdemo v portugalščini praktično le Žižka, ki sem ga sicer kar dosti prebiral. Ko se je Slovenija pridružila EU, so na Portugalskem izdali zbirko romanov avtorjev iz vseh novih držav članic. Če pogledamo iz literarnega vidika imamo tako v portugalščino prevedena le dva slovenska avtorja, Žižka in enega, recimo temu, simboličnega avtorja.

Ampak razširitev EU za 10 novih članic in kasneje še za dve, je bila velika stvar. Kaj je to prineslo k evropski kulturi? In zakaj, če sploh je evropska kultura nekaj privlačnega?

Ob ekonomski krizi, ki jo doživljamo, imam občutek, da obstaja veliko širša identiteta kot le evropska. Ko so se pridružile nove članice, se je Evropa premaknila na vzhod. Prej je bila središče Francija, sedaj je center nekje vzhodneje. Portugalska je na nasprotnem robu Evrope. Politična odločitev nas je približala državam, ki so praktično na meji z Rusijo. V Evropi obstajajo mnoge identitete, ni ene same. Združuje nas morda nek socialni čut, da nisi prepuščen le temu, da boš imel samo tisto, kar si boš prislužil. Obstaja ideja, da si Evropa pomaga med seboj. To nas povezuje kot kontinent in skupaj se postavljamo ob bok ZDA in Kitajski.

In kaj za Portugalsko prinaša ta mejna pozicija, ki se odpira v Atlantik in na jugu gleda v Maroko?

V preteklosti je pomenila in prinašala marsikaj. Danes pa razen določenih povezav z Marokom ne prinaša ičesar več. Morje ni več most in pot. Doba ladij je mimo. Zdaj letimo. Morje ne igra več vloge pri navezovanju stikov z drugimi državami. Naša edina soseda je Španija. Morje je nevtralen element.

Vendar obstaja občutek, da ste odrinjeni, nekje na robu?

Hm. Mislim, da ni ne dovolj močan ne pomemben, da bi se odslikaval na ljudeh. Portugalci smo zaznamovani predvsem z neko globoko depresijo in nezadovoljstvom. Nismo vesel narod. A vendar smo zelo dovzetni, komunikativni, poskušamo razumeti druge, se naučiti njihovega jezika. V tem pogledu nismo izolirani. Četudi smo geografsko na robu, ljudje niso zaprti vase. Želijo pogledati ven, se odpreti svetu, ki se zdi precej daleč.

Kako je se je v tem okolju in v teh prostorih oblikovala vaša identiteta?

Odraščal sem v majhnem mestu na severu Portugalske. Približno tako velikem kot je Ljubljana. Zelo sem ga imel rad. Rad imam manjša mesta. To okolje mi je dalo brezskrbno in razposajeno otroštvo. Veliko sem bil zunaj, igral nogomet, se po soncu podil naokoli. Ko sem bil star osemnajst let, sem se preselil v Lizbono. Mislim, da je to, kdo sem, zelo povezano s tema mestoma in z mojo družino. Mama je profesorica matematike, oče je bil gradbinec. Imel je velikansko knjižnico. Tam se je začrtala moja ljubezen do branja. Hodil sem skrivaj tja in kradel knjige. Del moje identitete pa je povezan tudi z očetovim poklicem. Gradil je hiše. Velikokrat me je vzel s seboj, da sem gledal, kako so gradili. Najprej so skopali jamo, nato postavili temelje in potem počasi gradili. Najraje sem imel trenutek, ko je bila hiša dokončana in smo se odpeljali drugam. Hiša pa je ostala. To je imelo name velikanski vpliv. Izredno mi je pomembna misel, da nekaj zgradiš in da ta stvar nato pridobi svoj samostojen obstoj. Tako razumem tudi knjige. Jaz sem tu, nekje pa nekdo prebira mojo knjigo. Morda prav zato nisem študiral gledališča. Ni mi všeč misel, da nekaj kar zgradiš, potem mine in izgine. S knjigo izpolnim potrebo, da delam nekaj snovnega, nekaj kar ostane, se osamosvoji.

In svet, ki ga gradite s svojimi knjigami je svet, ki ga živite in vas obkroža, ali je to svet, ki ga pogrešate?

Morda gre za eno in isto. Ne vem. V veliki meri se mi zdi, da je kar napišem, odgovor na to, kar sem dobil. Kot neko povračilo. Zelo osebno, a hkrati vezano na celi svet. Soseska – zbirka sklopov kratkih zgodb Gospodje – je zelo osebna, a hkrati hommage celi vrsti pisateljev. Želel sem ustvariti nekaj osebnega, upoštevajoč literarno zgodovino. Otročja se mi zdi misel, da začenjam vse na novo. Samo tisti, ki ne pozna preteklosti, lahko misli, da bo sam nekaj začel. Nekomu, ki ničesar ne ve, ki ni ničesar prebral, se zdi vse novo.

Lahko poveste nekaj o tem, kako ste se odločili koga predstaviti v Gospodih in katere njihove lastnosti poudariti, začenši z absintom, ki fascinira gospoda Henrija?

(smeh) Ne vem. Ne gre za izbor mojih najljubših avtorjev. Vse skupaj je mešanica. Junaki so fiktivni v smislu, da niso biografski. Vendar pa sem pri vsakem poiskal neke značilnosti ali njihovih del, tona pisanja ali v temah, ki so jih obravnavali. Nato sem jim dodal še svoje karekteristike. Vsakega gospoda zaznamujejo njegove lastne, ki so se nekako porodile že v prvih napisanih stavkih. Ne pišem z načrtom v glavi, kaj hočem napisati. Enostavno začnem pisati in razmišljam hkrati. Pri gospodu Valeryju sem začel pisati zgodbice in po drugi ali tretji sem ugotovil, da ima moja na novo ustvarjena oseba določene značilnosti. Od tistega trenutka dalje sem te karakteristike razvijal naprej. Gospod Brecht je pripovedovalec zgodb, ki imajo politični in socialni ton. In to je hkrati povezano tudi z avtorjem samim.

Bomo kdaj brali o gospodu Tavaresu?

Mislim, da sem že tam. V vsakem liku me je malo. A bilo bi neskončno arogantno, če bi samega sebe postavil v tako sijajno Sosesko.

Napovedali ste, da boste v Sosesko naselili tudi gospe. Bo o njih težje pisati?

Ponavadi o tem vprašujejo ženske novinarke in protestirajo, da ni žensk v izbrani družbi. Ampak nisem hotel imeti neke kvote koliko moških in koliko žensk. A verjetno sprašujete, ali se mi je lažje vživeti v lik moškega kot ženske. Pri gospodih iščem nekaj igrivega, zbadljivega, zabavnega. Zato ne gre za nabor najljubših avtorjev, temveč za neko iskrico. Rad imam Thomasa Manna, a ga ne vidim v tej Soseski, ker je njegovo pisanje preresno. Morda najdem absurdno lažje v moškem kot v ženskem liku. Vsekakor bo velik izziv, da bom vključil tudi zgodbe o gospeh. Gospa Woolf je skoraj že končana.

In v ženskah prav tako iščete to iskrico, absurd ali njih zaznamuje nekaj drugega?

Ne vem. Za Sosesko kot skupnost se mi zdi zelo pomembno, da vključim tudi ženske. Gospod Breton omenja gospo Woolf, z njo se sreča, pogovarja. Ampak to se je zgodilo kot nekaj naravnega. Tega nisem načrtoval.

Ilustracije so vaše?

Ne, ne. So delo slikarke.

Zakaj ste se jih odločili vključiti? Izpodriva podoba danes besedo?

Ne, to ni bil razlog. Všeč mi je ideja mešanja besed in podob. Rad imam, da ljudje mislijo, da imajo v rokah otroško knjigo in so nato presenečeni. Knjiga, ki ni ustvarjena le za branje, ampak tudi da se jo vzame v roke in se jo gleda, občuduje, se mi neskončno dopade. V zgodbah o gospodu Valeryju ilustracije nadomeščajo besede – so del besedil. Pri drugih gospodih gre bolj za ilustracije zgodb. Tako sem začel in tako bi rad nadaljeval. Ilustracija Soseske je bila zame izrednega pomena, saj jo lahko zdaj bolj čutim kot prostor, kot svoj svet. Ta razsežnost, da sem zagledal-da vidim naselje, ki ga gradim, je zelo pomembna. Če bi bil to le svet v moji glavi, bi izgubil del svoje moči, resničnost.

Vaša dela prirejajo v gledališke igre, opere, naredili so performanse, instalacije. Ste tudi soavtor scenarija za film How To Draw A Perfect Circle – Kako narisati popoln krog, ki je v post-produkciji. Režiser filma in soscenarist Marco Martins je vaša generacija, kajne?

Da. Pred leti je naredil sijajen film Alice, svoj prvenec.

Sta oba del širše skupine mlajših portugalskih ustvarjalcev?

V resnici gre bolj za osebne odnose. Ni neke skupnosti. Na podlagi mojih delih pa skoraj vsakih štirinajst dni naredijo nove razstave, gledališke igre, opere … Jeruzalem je bil uprizorjen v gledališču, naredili so opero, prav tako so priredili v teatru Gospode. Ljubo mi je, da ustvarijo nekaj novega iz mojih del. Gre za delo dveh oseb z različnih področij. Težko je, vzame ti čas, zapleteno je, celo nevarno, saj se srečata dva človeka z različnimi izkušnjami in idejami. Zato mi je pomembno, da pisatelj piše, režiser pa režira. Tak je bil tudi moj odnos do filma Kako narisati popoln krog. Napisal sem svoj del scenarija, ga dal Marcu in rekel, naj naredi z njim kar hoče, saj je film njegov. Pogosto mi fotografi pošljejo svoje fotografije. Če se odločim, da bom na njihovi podlagi nekaj napisal, hočem, da je zadnja beseda pri tem moja, saj gre za knjigo. Kar me fascinira je, da lahko nekdo, ki obvlada besede, dela z nekom, ki obvlada podobe, in hkrati ostaneta oba vsak v svojem svetu.

Si vedno ogledate igre in predstave narejene po vaših literarnih predlogah? Se kdaj ne spoznate?

Nekajkrat so me šokirali. A ustvarili so tudi veliko izjemnega. Nočem hoditi na vaje, čeprav me vabijo. Poskusim pa si ogledati vse končne izdelke. Nekatere instalacije in predstave so bile veličastne – a izjemne so bile, ker so bile sijajne gledališke igre in ne ker bi tako čudovito besedo za besedo sledili moji knjigi. To jim navadno tudi povem. Naj naredijo dobro svoje delo, četudi ne sledijo strogo mojemu besedilu. Sedaj je namreč pomembno njihovo delo.

Torej nimate sentimentalnega odnosa do svojih knjig?

Ne. Ne gre več za moje delo, ko iz njega naredijo nekaj novega. Gre za performans ali istalacijo ali igro. Jaz pišem. Lahko bi spremenil poklic in postal kipar ali režiser ali rekel, pustite moja dela pri miru. Seveda je lahko zapleteno. Obstaja nevarnost, da se stvari ne izidejo dobro, da igralec izreče moje besede tako, da izvenijo popolnoma drugače, kot sem si zamislil. A stvari puščam odprte.

Pisati ste začeli pri 18. letih, objavljati pri 31. Kaj se je zgodilo, da se je to spremenilo?

Da bom svoja dela objavil, je bil vseskozi namen. Pri petindvajsetih sem se odločil, da bo, ko bom star 30, pravi čas. Do takrat sem veliko pisal, bral. Mislim, da me je bilo strah, da bo objava mojih del prinesla preveč zmede v moje življenje. Raje sem delal in bral, dokler nisem imel občutka, da sem prebral zadosti in napisal dovolj knjig, da sem vedel, kje stojim in se čutil dovolj gotovega, da me kritiki sprejmejo ali dobro ali slabo. Mislim, da sem se dobro odločil. Večino knjig, ki sem jih objavil, sem napisal že prej. Še vedno jih je veliko napisanih, dobrih knjig, ki čakajo na objavo. Tako sem se znebil pritiska in strahu, ali še znam pisati, kaj lahko napišem sedaj, ki lahko nastopi še posebej, če so prve knjige dobro sprejete in pričakovanja visoka. Strah, ali jim bodo nove knjige všeč ali ne, bi lahko imel name grozljiv učinek.

Torej beremo knjige iz preteklosti?

V resnici niso iz preteklosti, saj jih preden so objavljene, ponovno preberem. Ogromno zmečem ven, črtam, spremenim. Berem kot oseba, ki sem sedaj, s trenutnim pogledom, zato mislim, da so to še vseeno knjige tega časa. Knjige se v tej post-produkciji pogostokrat popolnoma spremenijo, postanejo absolutno drugačne. Knjigo Voda, pes, konj, glava sem napisal pri 22 ali 23 in ko sem jo več kot šest let kasneje objavil, je bila to popolnoma druga knjiga.

Ste tudi profesor na univerzi – tam srečate veliko ljudi, gre za komunikativo okolje. Stereotipno je delo pisatelja samotno. Kaj je res za vas? Kaj potrebujete, da lahko pišete?

Potrebujem obe ti resničnosti. Pisanje je samotno delo, med predavanji pa srečam ljudi, drug svet je tam. Zdi se mi nevarno, da bi bil vse skozi v svoji sobi in pisal. Nimam veliko predavanj – pet do šest ur tedensko. Ostane mi dovolj časa za branje in pisanje, a te ure so izrednega pomena. Prisilijo me, da nisem tako sebičen, da ne mislim le jaz, jaz, jaz. Družina in predavanja so izredno pomembna, da se umirim, spustim na realna tla.

V spremni besedi knjige Jeruzalem, prevajalka Barbara Juršič citira misel iz zbirke kratkih zgodb Voda, pes, konj, glava, kjer zapišete »Besedilo, roman sklenemo, ko imamo občutek (iluzijo), da se nam je končno posrečilo popraviti napako, ki smo jo naredili s prvo besedo.« Katero napako s svojim delom popravljate vi?

Gre za večen problem pisanja, pa tudi govorjenja. Saj veste, ko želite biti natančni in jasni. Človek ima občutek, da za to potrebuje še nekaj več besed. A ko jih izrečemo, namesto da bi se približali pomenu, ki ga želimo sporočiti, povečamo zmedo. In potem potrebujemo še več besed, da bi popravili prejšnje besede. Tako se zdi, da moramo govoriti neskončno dolgo, če hočemo biti natančni in doseči, da bodo drugi razumeli kar smo želeli povedati. Stavek porodi nove stavke … A pisanje ne more biti popravljanje. Ne moreš s tem zdraviti svojih travm. Pisanje je potreba. V določenem trenutku mi je bilo jasno, da mi nič ne more dati tega, kar mi daje pisanje. Kaj je to? Zadovoljstvo, da nekaj gradim. Hiše, svetove.

Veliko se igrate z absurdom – je kaj, kar ne prenese absurda?

Absurda je veliko v Gospodih, v romanih, denimo Jeruzalemu, je drugače. Vsi romani – Črne knjige – so zelo direktni. Ne vem, ali imam tabuje. Ne mislim o temah, preden začnem pisati. Ko pišem, se same nekako pojavijo. A če o tem mislim, bi rekel, da ni stvari, ki jih ne bi absurdiral.

Če se dotaknemo romanov, tetralogije Črne knjige, ki ste jih omenili. Eden nosi naslov Naučiti se moliti v dobi tehnike. Za kaj in čemu bi sploh molili?

To je dobro vprašanje. Ne poznam odgovora. Zaradi takih in podobnih vprašanj sem pravzaprav napisal roman. Vendar nisem imel namena, da bi na ta vprašanja odgovoril. Moj namen je bil izvedeti več o samih vprašanjih, jih okrepiti. Roman se bolj ukvarja s tem, kako je mogoče, da danes še vedno molimo z istimi besedami, kot so molili pred stoletji. Za pisatelja je to nenavadno in hkrati veličastno. Ideja, da so besede, ki preživijo in presežejo čas. Ljudje danes berejo teiste besede in čutijo isto, kot so čutili stoletja prej. To je neverjetno. Vsak pisatelj bi si želel to doseči s svojimi besedami. Kdor to zanika, laže. Mislim, da imajo besede molitev nekaj v sebi, ne vem kaj, kar jih dela brezčasne. Ne gre za literarno preživetje. Ne vem kaj in zakaj, a me intrigira.

Maylie na začetku romana Jeruzalem pravi, da je beseda njenega življenja bolečina. Lahko tudi vi svoje življenje zreducirate na eno besedo?

Seveda. A naj rečem le, da je bilo v njem tudi dovolj bolečine.

V romanu Jeruzalem pišete o moči in nasilju. Sta ta dva nujno povezana?

Mislim, da je težko zares čutiti, če ne postaviš svoje junake na rob, blizu prepada, nasilja. V mojih romanih me zanima norost, ljudje, priče, bolezen, smrt. Mislim, da so to v resnici teme literature. Težko je pisati o sreči. Če družina živi srečno 30 let lahko pisatelj napiše le: »Družina je živela srečno 30 let.«

Res tako mislite?

(nasmeh) Da, v določeni meri. A ravno zato me kot pisatelja vznemirja misel, da bi napisal srečen roman. Srečen od prve do zadnje strani, v katerem so junaki srečni in gre vse kot mora iti. Hkrati ne bi smel zveneti kot Paulo Coehlo. To mi je izziv.

To želite narediti vsakič, ko začnete pisati, pa vam ne uspe, ali je to nekaj kar želite napisati v prihodnosti?

(smeh) V resnici me fascinirajo nenavadni ljudje. Verjamem, da nas nepredvideni, silni dogodki vodijo do raznolikih, drugačnih čustev kot smo jih navajeni. Stari Grki so povezovali heroja ne le s človekom, ki je naredil nekaj izjemnega, torej z izrednimi dejanji, ampak tudi s tistim, ki se je spričo nekega nenavdnega dogodka, izrekel nek nenvaden stavek. Heroj za stare Grke torej ni bil samo nekdo, ki je lahko naredil nekaj izjemnega, ampak tudi nekdo, ki je ob nečem šokantnem izrekel nekaj fascinantnega. Morda iščem v svojh herojih oziroma anti-herojih prav to. Velikokrat gre za ljudi, ki iščejo pravo besedo, da bi z njo odgovorili na celo serijo dogodkov. Na koncu Jeruzalema, Mylia stoji pred cerkvijo, potrka in ko se vrata odpro, reče: »Ubila sem človeka. Lahko vstopim?« O teh besedah prej nisem razmišljal. Morda je to stavek, ki dobro odgovarja na cel niz močnih dogodkov, ki jih je moral lik doživeti, da je lahko na koncu izrekel te besede.

Psihiatrična bolnišnica se imenuje Georg Rosenberg. Alfred Rosenberg je bil nacistični ideolog, ki so ga obesli po Nürnbergu. Naslov romana je Jeruzalem. Lahko poveste kaj več o tem in o zgodbah in likih, ki stojijo zadaj za tem romanom?

Junaki – njihova imena so imena izmišljenih junakov. Seveda obstajajo številne povezave z zgodovino, a nočem preveč razlagati … ne zato, ker bi rad kaj skril, ampak preprosto zato, ker ko pišem, nimam namena vključiti neke simbole ali nekaj zakriti. Ime umobolnice se je pojavilo čisto instinktivno – o njem nisem razmišljal, ga načrtoval, zbiral. Šele kasneje ko sem pisal, sem se vse bolj navduševal nad zgodbo. A nočem, da bi to imelo nek poseben pomen. Ne maram simbolike. Jezik, govorica sama po sebi, sta simbola in nočem dodajati še dodatne simbolnsti. Želim, da si vsak bralec po svoje razlaga knjigo. Da razmišlja, zakaj se umobolnica imenuje Georg Rosenberg. Je to povezano z nacisti? Z arhitekturo? Pomembno je, da si bralec postavlja vprašanja. Nimam svoje originalne razlage. In tudi če bi jo imel, bi morda s tem samo oviral bralce.

Kaj pa potem vas prisili, da si zastavljate vprašanja?

Dobre knjige, filmi, moderna umetnost.

Nekaj imen morda?

Veliko jih je. Bill Viola je video-ustvarjalec. Njegovi videi so kot slike iz renesanse. Ljudje na njih so kot da so obstali, zamrznili v trenutku. To ima izreden učinek na gledalca, saj je hkrati vseskozi prisoten občutek, da se bo nekaj zgodilo, da se bo nekaj spremenilo. Zelo rad imam tudi nekatere esejiste. Nemški filozof Peter Sloterdike, denimo. Pa potem južnoameriški avtorji. Poskušam spremljati sodobno umetnost. Zdi se mi odlična. Polna je idej. Ni toliko osredotočena na obliko. To mi je zelo blizu. Ni bistveno, da je neka stvar lepa, kot me zanima, če sproži v ljudeh razmišljanje.

Tiskani časopisi naj bi bili ob internetu na poti v pogubo. Kaj se dogaja s knjigo? Je to danes moderna oblika izražanja?

Težko odgovorim, a mislim, da je knjiga mogočna stvar. Dotik platnic, listov, vsebina. Vendar drži, da je vse težje najti in natisniti res dobra dela. Pišem na računalnik, imam svojo internetno stran, dnevnika-bloga sicer ne pišem, a jih nekaj prebiram. Ne vem, ali bomo izumili tehnologijo za elektronsko branje daljših tekstov. Mogoče, kdo ve. Meni je všeč papir … Morda se bodo stvari spremenile, morda bo kaj umrlo, a ideja pisanja, pomen besed – to ne bo nikoli umrlo. Knjiga kot materialna stvar lahko doživi pogreb, a ideja knjige nikoli. Homer ni pisal kot pišem jaz, niti ni svoje knjige izdajal kot knjige tiskamo danes. Pomembno je, da novice in literatura ostanejo. Preživele so stoletja. Ljudje potrebujejo informacije o dogodkih po svetu in potrebujejo fikcijo. Nevarno bi bilo, če bi izgubili to potrebo. Kje bomo brali, je minornega pomena. Za novinarje in pisatelje internet ni problem, če bi ljudje plačali kar preberejo. Meni je sicer ljubša materializirana ideja knjige. Všeč mi je dotik. Otip papirja, ko jo imaš v rokah.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: