It’s about telling it forward

Lefkios Zafiriu, Ciper

Lefkios Zafiriu, ciprski pisatelj

Domišljijo!

Lefkios Zafiriu je svoj dom našel v knjigah. Je pesnik, učitelj, založnik, literarni kritik, pisatelj in mnogo več. Leta 1977, star 29 let, je za svojo drugo pesniško zbirko Skoraj kot Perzijci prejel ciprsko državno nagrado za literaturo, njegova novela Gangsterji pa je uvrščena med slovensko zbirko euroman. Pri šestnajstih je v stražarnici k sebi stiskal mitraljez in poslušal zvoke iz bordela spodaj. Potem ko je napisal Gangsterje, se proze ni več pritaknil, vse dokler ga niso poklicali iz Slovenije. Njegovi odgovori so dolgi in bogati. Na koncu jih gospa Vasilija Tsigarida iz grščine strne v slovenščino. Lefkios Zafiriu je potrpežljiv, prijazen in prijeten sogovornik. Daje vtis nekoga, ki se počuti domače in sproščeno v življenju, ki ga ima rad, četudi ni vedno prijazno.

Začeli ste kot pesnik. Zakaj ste se nato leta 1982 odločili napisati novelo?

Gangsterje sem objavil leto preden se je sever Cipra razglasil za Turško republiko Severni Ciper in osem let po turškem vdoru. Takrat sem zaključeval s študijem na univerzi v Atenah in na Ciper sem prišel dve leti kasneje, leta 1976. Pisal sem pesmi, prej v Grčiji in nato v Nikoziji. Velikokrat sem se spraševal, zakaj ti politični problemi. Ne samo ta leta 1974. Tudi prej. Spominjal sem se časov, ko sem bil otrok, star 6, 7, 8, 9 let. Ko sem pisal, sem mislil to. Da je moje življenje obkoljeno in določeno s tem istim političnim problemom, ki je bil skupen vsem Ciprčanom. Seveda je za vsakega drugače; moja družina in prijatelji so ustvarili edinstveno dinamiko, a ni bilo dobro življenje. Ciprska zgodovina ni dobra zgodba. Pesmi sem pisal, ker je bila to prva reakcija na dogodke okoli mene. Ob turški invaziji na Ciper sem bil v Grčiji. Vkrcal sem se na ladjo, z namenom, da bi se šel borit. Nato smo teden dni krožili po Mediteranu. Vsakič, ko naj bi se približali Cipru, se je ladja obrnila. Šli smo na Rodos, na koncu nazaj v Atene. Ko sem se izkrcal v Pireju, so mi rekli, da je naloga končana. Nekaj se je takrat spremenilo tudi zame. Kajti na ladji je bilo polno ljudi in vsak je nosil svojo zgodbo. Eni so bili podporniki grške hunte, drugi so bili za generala Georgiosa Grivasa (voditelj EOKA, ki se je od leta 1955 štiri leta borila proti britanski okupaciji, za samoodločbo in zvezo z Grčijo, ter EOKA B, nacionalistične paravojaške organizacje ustanovljene leta 1971, ki se je borila za povezanost Cipra z Grčijo), tretji za nekaj tretjega. Na koncu sem bil vesel, da se je vse končalo, kot se je.

Leta 2004 sem začel učiti na šoli v Rizokarpasu, v grški enklavi sredi turškega Cipra. Tam sem spet gledal te otroke. Revne, niso imeli niti šolskih uniform. Bila je zelo travmatična izkušnja.

Novelo sem napisal zato, ker sem v nekem trenutku spoznal, da lahko s prozo povem več kot s pesmimi. Kot otrok sem živel v zavetišču. Tam smo bili ciprski Grki in Turki. Živeli smo skupaj, veliko smo skupaj doživeli in nekako se mi je zdelo edino prav, da s prozo poskusim izraziti, kar sem tam doživel.

Poezija je bila torej prvi prvi jezik – pesmi je pisala tudi vaša mati, pišeta jih sestra in brat?

Pisanje je prišlo iz občutka izoliranosti. Hkrati sem imel močno potrebo po tem, da se izrazim. Da povem, kaj čutim, kaj doživljam. Videl sem, da sem drugačen od drugih otrok. Bil sem brez staršev, ki so že zgodaj umrli. To je še povečalo izoliranost. Če danes berem pesmi iz tistega časa, vidim, da tisto niso bile zares pesmi. Bil sem v najstniških letih, danes razumem poezijo popolnoma drugače. Spominim se dveh verzov, ki sem jih napisal pri 14 ali 15 letih:

Rodili so nas ljudje s cvetnim prahom,

rodili so nas ljudje, ki jih ni več.

Zakaj sem to pisal? Ker sem iskal. Zato so bile tudi pesmi v veliki meri avtobiografske. Močno je name vplivalo, kar so nas učili v šoli, problemi, ki so bili vse okoli nas. Lahko bi se razvil v nekoga drugega. Lahko bi me vase potegnili socialni problemi in kriminal. Videl sem dve poti. Ena je bila, da mislim, razmišljam in pišem pesmi, druga, da se pridružim izgredom in stopim na stranpoti.

Kaj so vas učili v šolah? Kakšo vzdušje vas je obkrožalo?

Začelo se je že pri enajstih. V šoli so nas učili, da smo Grki nad vsemi, da smo najboljši. Spomnim se verza, ki smo se ga učili v šoli:

Grk gre v vojni naprej.

Takrat so prišli na plan vsi nacionalizmi. V devetdesetih se je podobno zgodilo v Jugoslaviji, ko je izbruhnila vojna. Upam, da je to nekaj, kar je bilo. Da smo s tem opravili. Za vedno.

V knjigi je vseskozi prisotna vojna. Je bila vedno del vašega življenja? Je bil kdaj mir?

Odkar se spominjam, so bili prisotni problemi. Bila je revščina. Bila je vojna. Skoraj nikoli ni bilo počitka. In tudi ko je bil, so se stvari že začele kuhati naprej. Ko sem bil v Grčiji, je bila tam vojaška hunta, ki je prišla na oblast leta 1967. Nato se je dogajalo na Cipru. Leta 1974 so šli v Grčiji na ulice študentje. Takrat me je bilo spet strah. Strah me je bilo hoditi po ulicah, kjer so bili tanki. Ves čas si moral biti na preži. Istega leta so se stvarili zgodile na Cipru. Zgodila se je prigoda z ladjo. Tudi to je bilo tragično. Kot najstnik se spomnim, da so v kavarnah v Larnaki, ker še ni bilo televizij, po radiu vseskozi poročali o vojnah. Leta 1976 o vojni med Izraelci in Palestinci, prej o krizi na Suezu. Takrat, leta 1956 so prihajali angleški in francoski vojaki, ki so nadaljevali pot na Suez v boj. Domačini na Cipru so se šalili, da spet prihajajo ‘frandži’. Moja novela se konča leta 1964, ko sem bil star 16 let. Takrat sem delal v stražarnici. V rokah sem imel mitraljez in srečo, da mi ni bilo treba nikoli sprožiti. Ker sem bil sirota, brez doma, sem ponavadi prespal kar v stražarnici. Pod njo je bila javna hiša. Vse dokler mi vojaki niso razložli, nisem vedel, kaj je tam. Vedel sem le, da ven prihajajo pijani. Podobno je bilo življenje za mlade tudi na turški strani. Leta 1967 sem bil še v vojski, pri topnici. Vsepovsod so bile stražarnice. Bilo je napeto. Zdelo se je, da se vsak trenutek lahko zgodilo karkoli. Do pred nekaj leti sem bil oficir v rezervi, kar je pomenilo, da so me lahko vsak treutek poklicali. Utrujen sem vseh teh vojn. Vedno se je govorilo o vojnah, bile so del življenja. Tudi sedaj. Odprte vojne ni, a politika se oblikuje tako, da ni nikjer videti nobene rešitve. Zdaj je politika tista, ki dela situacijo brezizhodno.

Kako se v takem okolju človek oblikuje – kako ugotoviš kaj je prav, kaj narobe in kje stojiš sam?

Bil sem drugačen, ker nisem imel nikogar. Ostali otroci so večinoma imeli družine. V stražarnici sem bil, ker sem tam dobil 10 lir na dan, kar je bila tretjina policijske plače. Otroci, ki so imeli starše, so hodili v šolo, jo dokončali, šli v vojsko, šli študirat, a se ves čas vračali domov. Imeli so kje spati. Ko sem se vračal kot študent na Ciper, nisem imel kje spati, kam iti. V gimnaziji sem eno leto živel na vasi mojega očeta, kjer so nas v šolo vozili z avtobusi. Leta 1963. Kolona avtobusov, pred nami in za nami pa vedno dva vojaška džipa. V takih razmerah sem odraščal. Kaj je bilo tisto, kar me je določilo, ne vem. V gimnaziji smo se učili le arhaično grščino, nobene književnosti. Pretirano zanimivo ni bilo. A začel sem brati. Zelo rad sem imel grškega pesnika Kostasa Karyotakisa. Naredil je samomor. To je bilo drugačno, privlačno. Všeč mi je bil Nikiforos Vrettakos. On je bil bolj optimističen. Vse to je vplivalo name. Prevzel sem optimističen pogled na življenje. Bral sem Antonisa Samarakisa in druge slavne grške literate. Nato pa me je popolnoma pretreslo, ko sem po radiu slišal, da so v Boliviji umorili Che Guevara. Nisem vedel, kaj je komunizem. Bil sem premlad, da bi se s tem ukvarjal. A umor Cheja me je prizadel. Seveda, da ne bi bil stigmatiziran, tega nisem pokazal. Potem je bil maj 1968, ki me je pritegnil. Bral sem Shakespearja. Ugotovil sem, da so knjige moj najboljši prijatelj in mislim, da me je to rešilo. Imel sem prijatelje, hodili smo naokoli, se pogovarjali, na skrivaj pogledovali k dekletom, a odločilne so bile knjige.

Ste bili idealist?

Spomnim se leta 1968, ko so Sovjeti vdrli na Čehoslovaško. Bil sem v vojski. V enem, prostem popoldnevu sem napisal sestavek, ki so ga objavili v ciprskem časopisu, ki so ga po atentatu na predsednika Makariosa zaprli. Pred kratkim sem spet našel ta tekst in ga prebral. Res je, da sem vedno bral, verjetno podobne reči, kjerkoli sem jih našel. Vse me je zanimalo. A v resnici ne vem, kako sem lahko pri devetnajstih napisal tak tekst z vsemi informacijami in idejami.

Vaš svet je obstajal izključno v grščini, ne v turščini ne v angleščini?

Da. Zelo veliko Ciprčanov – tako grških kot turških govori zelo dobro angleško. Jaz sem izjema.

Shakespeara ste brali v grščini?

Da. Zelo dober prevod. Paradoksov je še več in večjih. Brat, poročen z Angležinjo, živi v Angliji. Pri njima sem bil vsaj tridesetkrat, a moja angleščina ostaja šibka. Atenski muzej Benaki me je lani dvakrat poslal v Anglijo zaradi Andreasa Kalvosa, ki ga raziskujem. Tam sem raziskoval, delal v britanski knjižnici. Ob pomoči sestrične sem se kar dobro znašel.

Je to podzavestni vpliv angleške okupacije Cipra in odpora proti njej?

Ne. Vem, kaj so počeli. Na lastne oči sem videl, ko so pretepali otroke, jih nekaj pobili. To vem, a ne čutim sovraštva. Kajti tu ni povezave. Moj problem je, da smo se angleščino učili le v gimnaziji, ko sem imel sam še kup drugih težav. Nisem imel doma, drugi so imeli morda privatne učitelje, moje znanje anglečine pa je ostalo, kjer je.

Nič sovraštva? Kako predela človek toliko krivic in na koncu ne čuti sovraštva?

Veliko Ciprčanov danes čuti sovraštvo do Angležev. Jaz ne. Dobro, Angleži so bili kolonialisti. Delali so kriminalna dejanja. Pobijali so osemnajst let stare fante. A na drugi strani imamo britansko kulturo, ki je fantastična. Zelo rad imam T. S. Eliota, Virginio Woolf. To je kultura, ki je povsem drugačna kot mediteranska. Hkrati se je kar nekaj Angležev uprlo trpinčenju in ubijanju, ki so ga drugi izvajali. To je treba upoštevati. Seveda, Angleži so zakuhali marsikaj, tudi Palestino. Vprašanje je pomembno: »Je potrebno čutiti sovraštvo?« Sovraštvo ni način reševanja problemov. Pravkar berem roman o tem, kako so pobirali otroke po Grčiji po drugi svetovni in po državljanski vojni. Otroke grških partizanov. Njegov avtor ima danes 68 let. Piše z otroškim pogledom, ker je bil tedaj tudi sam otrok. Tudi v njegovem romanu ni sovraštva. Nekaj je zagrenjenosti. Opisuje gospodično, varuško, ki je bila strašljiva. Otrokom je ves čas grozila. A za njo je prišla prijazna vzgojiteljica, nežna in dobra. Angleži tudi niso bili edini, ki so počeli te reči. A bili so drugačni kot Francozi. Niso imeli svojega Alberta Camusa. Ampak s sovraštvom se nikoli nikamor ne pride.

Vi ste se tudi odločili za pisanje v jeziku in z glasom otroka.

Dve stvari sta me k temu pripeljali. Ko sem pisal novelo, sem delal v šoli, z otroki starimi dvanajst let. Potem pa je bil tu še moj bratranec, ki je imel tedaj enajst let. Ko sem ga srečal, sem mu vedno bral, kar sem napisal. Spraševal sem ga: »Vidiš tudi ti tako svet?« Pisal sem v odlomkih, ki sem jih nato združil v celoto in na koncu dodal še nekaj sprememb. Veliko je grških avtorjev, ki so napisali sijajna dela, napisana skozi pogled otroka. Pa Vanka Antona Čehova. Vsi so mi bili za zgled. Všeč mi je bila ekonomija jezika. Brez besedičenja. Z jezikom je treba delati spoštljivo in lepo.

A vaš pogled otroka je zmuzljiv. Zdi se preprost, a v resnici je v njem veliko plasti. Ogromno je zgodovinskih konotacij, ki zgodbo potegnejo na drugo raven. Za koga ste pravzaprav pisali zgodbo?

Ko sem pisal, mi ni bilo jasno, za koga jo pišem. Danes se mi zdi, da sem vpletel preveč politike. Če bi danes pisal še enkrat, bi vpletel več zgodovinskih, socioloških elementov. Pred nekaj meseci je knjiga spet izšla v Grčiji. Ko sem jo pred tem še enkrat pozorno bral, sem hotel veliko spremeniti. A nato sva z založnikom ugotovila, da to ne gre. Malenkosti so drugačne. Kjer je pisalo general Grivas, piše sedaj le general. Karkoli več bi knjigo preveč spremenilo. Zdaj, ko pišem ponovno, pišem kot odrasel človek. Mislim, da Gangsterji niso propaganda. Bil sem levičar, napreden. A to ni glavna in najprepoznavnejša lastnost knjige.

Slovenski bralec dobi knjigo s številnimi opombami. Vi jih niste vključili.

Ne. Izvirna verzija ima le eno opombo o mojemu prijatelju, ki ga je ubila EOKA B. Tudi v novi grški izdaji je več opomb, kajti jezik je poln ciprskih posebnosti. Od besed za hrano do besede za stol. Grški založnik je zdaj novelo uvrstil med grško literaturo, ki je zaznamovala povojno obdobje. V 1980. letih je ni nihče opazil. Do zdaj. Četudi sam nisem želel, da jo ponovno izdajo.

Zakaj ne?

Morda ker je delno avtobiografska. Napisana je relativno preprosto, v njej so določene napake. Pisal sem o mrliškem avtu. Kasneje so me opozorili, da jih tedaj ni bilo. Mrtve so vozili v kočijah. To sem seveda popravil. A v vmesnem času sem tudi veliko prebral, pogled se je z leti spremenil. Hkrati je jezikovni problem, ker je v knjigi veliko ciprskih besed. Vmes sem delal tudi druge reči, prenehal sem pisati … je pa res, da sedaj spet pišem.

Kaj vpliva na to, da pišite ali ne?

Težko odgovorim. Ko so me poklicali iz Slovenije, da bodo prevedli mojo knjigo, sem se ukvarjal s Kalvosom. Predlagal sem jim, naj raje prevedejo koga drugega, a so rekli, da so izbrali mene. Hoteli so knjigo. Nisem imel niti enega izvoda. Šel sem do sestrične, ki je profesorica literature, si od nje sposodil knjigo in naredil dve fotokopiji tako, da sem knjigo lahko poslal v Slovenijo. Tedaj sem začel ponovno pisati. Potem je prišla še novica iz Grčije o ponovni izdaji. Vmes sem pisal le pesmi. Zdaj pišem zgodbo o Kalvosu. To bo ljubezenska, erotična knjiga. Ogrodje so pretresljiva izpovedna pisma Angležinje, ki je bila zaljubljena v Kalvosa in on v njo. Bila je njegova študentka in njena mati ni dovolila, da bi njuna ljubezen zaživela. Ta Angležinja – vidite, Angležinja je bila; kako bi po tem čutili do Angležev sovraštvo? – je ostala neporočena do konca življenja. Tako zelo je bila zaljubljena v Kalvosa. Moja zgodba bo vezana na njuno zgodbo. Objavljeni bodo tudi odlomki pisem. V grščini, četudi so originali v angleščini, italijanščini in francoščini.

Že prej ste omenili jezike. Vaša knjiga naj bi naletela na neodobravanja, ravno ker jezik ni čista grščina, ampak njena ciprska različica. Kateri je pravzaprav vaš jezik?

Besed v ciprskem dialektu je v resnici malo. Danes gledam na jezik drugače kot takrat. Ko je avstralski prevajalec želel od mene razlage besed, sem se zamislil. Danes pišem drugače. Ne uporabljam več toliko ciprskih besed, ki jih Grki ne bi razumeli. Morda jih sploh ne bom več vključeval. Pišem v jeziku, ki se danes govori. V jeziku, ki ga lahko tudi Grki berejo. Ne gre za drug jezik, le za dialekt. V grščini je stol ‘karekla’, Ciprčani rečejo ‘čera’.  Večina besed je grških, morda nekatere drugače naglašene, nekaj jih je iz angleščine, francoščine …

Turščine?

Tudi. Malo. A največ je grških.

Je meja na Cipru plodna – je srečevanje dveh svetov prostor fantazij?

Ko je mir, sta svetova, ki se srečujeta, lahko zelo plodna in ustvarjalna. Problem je, da je zgodovina 20. stoletja na tem območju polna trenj. Poteptalo se je človekove pravice. Stoletja dolgo so Ciprčani pod različnimi okupatorji, a kljub temu smo še tu. Imamo svoj jezik, kulturo. Okupatorji so pustili sledi in zato se je svet na otoku obrnil narobe. Bolj kot za nekaj pozitivnega gre za nekaj nasilnega.

Spremeniti bi se moralo politično mišljenje. Ne moremo razmišljati kot smo leta 1980. Sedaj je leto 2010. Ne smemo pristati na razmišljanje iz časa hladne vojne. V zadnjih dvajsetih letih, odkar je propadel komunizem, socializem, odkar ni več Sovjetske zveze se je verjetno začel tudi konec kapitalizma. Ni mogoče, da ljudje še vedno prihajajo iz Afrike, da delajo na Zahodu. Ne gre za pesimizem. A v oblast mora priti domišljija.

Je te domišljije kaj na Cipru?

Žal politika ni domišljija. Domišljijo zelo potrebujemo, a ni je v politiki.

Kje je?

V vsakdanjem življenju, med otroci. Domišljija je v naših življenjih odločilna. Spomnim se, kaj vse so mi pripovedovali moji učenci. Kljub temu, da so težko živeli, so imeli domišljijo. A bolj ko odraščajo, bolj se jo poreže.

Je predstavljala Evropa prostor fantazije?

EU je ekonomska zveza. Pomembna je za zgodovino Cipra. Nismo v nobeni drugi integraciji in upamo, da bo EU pomagala rešiti problem, ki ga imamo in da človekove pravice ne bodo ponovno kršene.

Delali ste kot učitelj. Poleg učnega programa – kaj ste učili?

Že več kot dve leti več ne učim, od leta 2006. Dve leti sem učil v grški enklavi Rizokarpaso. Gimnazijo, ki je bila 29 let ukinjena, je leta 2004 turška država ponovno odprla. To je nekaj zelo posebnega. Bolj kot učil sem z otroki živel, jih spremljal v njihovi osamljenosti. V resnici je šlo za sožitje s temi ljudmi. Otroci tam ves čas sanjajo, kdaj se bodo osvobodili, kdaj bodo spet prišli na svobodno ozemlje.

S turškimi prebivalci se ne družijo?

Ne morete si predstavljati v kakšnih razmerah tam živijo ljudje. Mešanja ni, kajti tam ne živijo ciprski Turki, ampak Turki, ki so prišli iz Turčije. Druženja med otroci ni. Morda si izmenjajo nekaj besed. Vsak teden ZN pripeljejo tovornjake hrane in vsak prvi četrtek v mesecu jim pripeljejo čeke z denarjem iz ciprske republike. Živijo kot v srednjem veku.

Kar vi napišete ni le v tujem jeziku, ampak v neznani pisavi. Imate občutek, da komunicirate z Evropo?

Nikoli nisem tako razmišljal. Ne verjamem, da je ovira pisava ali jezik. Pišem za številčno omejen krog bralstva, moja država je majhna, a morda mi, ki pišemo za majhna občinstva, v svojih pisanjih skrivamo presenečenja, ki jih v velikih literaturah ni. Zato je pomembno, da to negujemo.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: