It’s about telling it forward

Nikos Panajotopulos, Grčija

Nikos Panajotopulos, grški pisatelj

Svoboda, pravičnost, dostojanstvo

Nikos Panajotopulos je moderen pisatelj, ki piše pametne knjige, ki se berejo kot filmi. Svet, v katerem živi, misli z očarljivo distanco do sebe in z dobro mero smisla za humor. Ko ne piše romanov, piše scenarije in predava na filmski šoli. Kdo je, kje živi in kaj dela sva se pogovarjala na dan, ko je na ulicah grških mest protestiralo na desetine tisočev ljudi.

Za zunanjega opazovalca je Grčija danes zelo zanimiva država. Je tudi za vas kot pisatelja?

Pomembno je vedeti, da sem Grk in da jo vidim kot Grk. Hec je. Vaš kolega me je vprašal: “Je res tako dramatično?” Rekel sem: “Se spomnite praščičje gripe?” Vsi naj bi umrli. Kupili smo dvajset milijonov cepiv. Na koncu smo jih uporabili morda 500 tisoč. In preživeli. Šlo je za medijski konstrukt. Podobno je sedaj. V Grčiji so jo ljudje jezni. Zakaj? Pred meseci so nas prosili, da plačamo in rešimo banke. Rekli so: “Če banke propadejo, bo propadla ekonomija in mi bomo uničeni.” Zato smo plačali. Zdaj se banke z našim denarjem igrajo igrice z valutnimi tečaji. Grčija je finančno v slabem položaju. Če pogledam na to kot grški avtor, zunaj množice, mi je žal za vse ljudi, vključno z mano, ki nas čakajo dve, tri ali več let životarjenja. A preživeli bomo. Konec koncev gre le za denar.

Evropska literature naj bi v težkih razmerah cvetela. Se torej za vas obetajo dobra leta?

Ne. Nisem te vrste pisatelj. Ne maram trpljenja. Razumem, kako je lahko produktivno, a me ne zanima. Iščem stvari, ki niso vidne na prvi pogled. Umetnost v mojem vesolju je to. Res je, da je tudi pri dobrih filmih opazno, da izhajajo iz družbeneih konfliktov. V zadnjih letih so fantastični filmi prišli iz Irana. Abbas Kiarostami je neverjeten. Tudi Jafar Panahi, ki so ga pred dnevi aretirali. Pa filmi z Daljnega Vzhoda, iz Koreje ali s Kitajske. Iz dežel, kjer obstaja družbena napetost, izbruhne zanimiva, močna, pomembna umetnost. To razumem. A meni najintrigantnejše vprašanje je, kako narediti zanimivo umetnost v mirnih, tihih časih.

Ampak vi se niste rodili v mirnem času. Rojeni ste leta 1963. Kako je bilo takrat odraščati v Atenah?

Imel sem 11, 12 let, ko se je vse končalo. Zamudil sem. Pripadam generaciji Grkov, ki je zamudila vse. Bil je čas trpljenja, a hkrati zelo zanimiv čas, ki se ga slabo spominjam. Najbolj živ spomin je radio. Glasovi študentov, ki so se zbrali na politehniški univerzi in protestirali proti vojaški hunti. To je bil začetek konca vojaške diktature in nove dobe za Grčijo. Tisto noč je mama jokala: “Kaj lahko naredimo?” Nič niso mogli. Celo noč so sedeli ob radiu. Mi smo to zamudili. Odrasli smo v novi državi. Bil sem v srednji šoli, ko je bilo vsega konec. Kot posledica preteklosti smo bili zelo politični. Borili smo se.

Ste protestirali?

Smo. Najprej smo imeli desno vlado. Šele čez šest, sedem let so prišli na oblast socialisti. A v resnici smo odraščali v mirnem času. Grčija je postajala moderna država. V osemdesetih je bilo veliko upanja, da se bodo stvari spremenile na bolje. V devetdesetih so prišle sanje Evropske unije. Res smo verjeli vanje. Finančna rast se je zdela neverjetna. Tudi za pisatelje. Založniški posel je cvetel. Ob koncu devetdesetih je lahko tako rekoč kdorkoli objavil knjigo. Založniki so bili lačni novih knjig. Vsi so kupovali hiše in avtomobile in neumnosti. Zato imamo sedaj toliko dolga. Bilo je veselje in bila je lahkomiselnost na novo obogatelih. Euro je zamenjal drahmo in nismo dobro razumeli menjalnega tečaja. Porabili smo več, kot bi smeli.

So bili ljudje iz umetniških krogov pomemben faktor pri tem, kaj ste verjeli, mislili, kdo ste postali?

Bili so umetniki, ki so nosili zastave političnih idej in smo jih spoštovali. Manos Hatzidakis, veliki grški skladatelj je bil zelo političen lik. On sam je bil zastava. Njegove besede so odmevale. Za ljudi, kot sem bil sam, ki jih je zanimala umetnost, je bilo to zelo pomembno. Ampak to se je spremenilo.

Kako?

Ni več zastav.

Ni več zastav ali ljudi, ki bi jih nosili?

Zastav. Ljudje so, ki bi radi pograbili zastave. A jih ni. Ni točno določenih, jasnih, ideoloških tokov, ki si nasprotujejo. Vse je megleno. Ko je kdo rekel politična desnica ali levica, si vedel, o čem govori. Danes, ko rečeš, da si levičar, moraš začeti razlagati, kaj s tem misliš. Zaveš se, da je levica nekoliko zmedena. Ljudje jo enačijo z ekološkimi gibanji in gibanji za človekove pravice. A če danes v Grčiji levičarja vprašate, kaj misli o ekonomiji, ne boste mogli najti jasnih razlik med njegovim pogledom in pogledom desničarja. Včasih so bile zastave; rdeča, modra, zelena … Vedel si, kaj je rdeče, kaj modro, kaj zeleno. Danes ne veš več.

A v Grčiji ljudje pridejo na ulice. Danes stavkajo, pred več kot letom dni so bili protesti mladih zaradi policijskega nasilja. Drugje je tega mnogo manj. Kako to razumete?

Ljudje so danes na ulici zaradi zelo specifičnih zahtev. To je razlika. V 1970. so bile zahteve tri: kruh, izobrazba, svoboda. Velike zahteve. Danes so zahteve zelo specifične. Naj država ne posega v pokojnine, v plače. Lanske študentske demonstracije so bile drugačne. Policijsko nasilje in smrt fanta sta povzročila izbruh. Mnogi so se vpraševali, ali je prav, da se protestira, da se protestira tako nasilno? Nekaterim se je zdelo, da ni pravega razloga. A zgodba je večja. Obdobje petih, šestih let prej je bilo polno političnih škandalov, korupcije, nepravičnosti. Izbruh je bil s tem povezan. Večina nasilja je bila usmerjena na banke. Na prvi pogled niso imele nič opraviti s policijskim nasiljem. A oboje je bilo simbol sistema – banke, policija, pokvarjena država. Šlo je za protest proti pomanjkanju vrednot.

Govorica o vrednotah, vsaj v tradicionalnem smislu, je vezana na desnico. Mladi naj bi se borili za svobodo. O katerih vrednotah govorite?

Gre za najbolj osnovne reči. Pravičnost. Decembra 2008 je v Solunu deset policistov tudi grozno preteplo študenta s Cipra. Trdili so, da ga niso pretepli, da je padel. A tam je bila kamera in še isti dan smo vsi vedeli, kaj se je zgodilo. Se je nato zadostilo pravici? Ne. Policajem je sodišče dosodilo tako rekoč trepljaj po rami. Za dva meseca so bili suspendirani, nato so se vrnili v službo. To se dogaja ves čas. Mladi to vidijo. To so gledali leta dolgo. Pravičnost je vrednota.

Potem je tu politična skorumpiranost. Rečejo, da moraš plačati več davkov. Nato pa izbruhne škandal, kako je država podarila nekemu samostanu jezero. Samostan je to jezero zamenjal za zelo drage stavbe v centru Aten, ki so bile v lasti države. Država je dobila nazaj jezero, samostan pa je nato stavbe prodal in zaslužil celo premoženje. Nihče ni mogel razumeti, kako je do tega lahko prišlo. Zakaj? Razlog je preprost. Prali so denar. Vlada in samostan. Največja norost pri vsem skupaj je bila, da so ribiči, ki so ribarili na jezeru, morali samostanu plačati, da so lahko v vmesnem obdobju to še naprej počeli. Take reči dajejo občutek, da Grčija razpada.

Se zahteve ljudi, mladih na ulicah prevedejo v umetnost, ali druge oblike, ki jih lahko družba prebere, gleda, se jih dotakne?

Žal ne. Ali vsaj še nismo tega videli. Umetniki … so tudi ljudje. V tihih, mirnih časih postanejo konzervativni. Najbolj nadarjeni tudi tedaj ustvarijo dobre, zanimive, brezčasne reči. A večina jih ne ustvari skoraj nič. Kar ustvarijo, je OK. Nikomur ne škoduje. Zelo malo stvari danes v grški umetnosti je zares pomembnih. Z iskrico. A videli bomo, kaj se zgodi. Kajti živimo v čudnih časih.

Vi greste ven in protestirate?

Ali grem ven in protestiram? Sedeminštirideset let imam.

In?

Pravim, da človek postane bolj konzervativen.

A najboljši še vedno delajo pomembne reči tudi v dobrih časih?

Ne vem, če sem med najboljšimi. Tisto noč, ko je prišlo do izbruha protestov, sem učil. Učim na filmski šoli. Večina mojih študentov ima med 18 in 25 let. Radi imajo moja predavanja in vsi so bili tam. Vprašal sem jih: “Atene gorijo. O čem se bomo pogovarjali? O pisanju scenarijev?” Rekli so, da. To je zelo zanimivo, mar ne? Ko sem zapuščal šolo, me je klicala žena. Rekla je: “Ne hodi čez center. Grozno je. Solzilec, neredi …” Imava majhnega sina. To je razlog, zakaj človek postane konzervativen. Rekel sem: “Ne bom šel.” In šel skozi center. Nisem hotel, da bi jo skrbelo. Bilo je zoprno. Ne tako grozno kot v medijih, a vendar. Ljudje so razbijali okna. Sledil sem skupini mladih, starih 13, 15, 18 let. Razbili so skoraj vsako okno, ki je bilo nezavarovano. Želel sem si, da bi imel kamero. Blizu Akropolisa je bila mala trgovina s spominki. Stal sem in gledal. Popolnoma so jo razdejali. Šlo je za ravnanje nekoga, ki ne ve, zakaj dela, kar dela, a to mora narediti. Jaz tako ne protestiram. Ne več. Bil je protest, ki smo se ga udeležili kot družina. Tih protest pred parlamentom. Vsi smo bili oblečeni v črno, sedeli smo tam brez besed. To narediš in v trenutku, ko prideš domov, se vprašaš, je bilo vredeno. Seveda si hočeš odgovoriti, da je bilo. A ne vem. Zakaj? Ker zahteve niso več jasne. Ne vem, če vsi ljudje, ki protestirajo, protestirajo za isto stvar. Nisem državni uslužbenec, nimam plače, ki bi jo zmanjševali. Ne protestiram z njimi. Ne morem se navezati na njihove zahteve.

Ste kot grški pisatelj in scenarist nagovorjeni, vas vprašajo, zakaj vi protestirate?

Od časa do časa. V času decemberskega izbruha je bila v narodnem gledališču premiera. Veliko lepo oblečenih gospa in gospodov. Skupina študentov je vdrla in prekinila premiero z velikanskim napisom “Prenehajte gledati. Pojdite ven!”. Šlo je za klic: Nehajte gledati! Televizijo, novice. Pridružite se. Pridite na ulice. Trije grški pisatelji so skupaj napisali mnenje, da je bil to, da so preprečili premiero, fašizem. To je začelo velikansko debato. Sam sem bil mnenja, da se ni nič zares zgodilo. Premiero so prestavili za en dan. Lepo oblečeni ljudje so odšli domov in prišli spet naslednji večer. Fašizem je zelo težka beseda. Grški profesor, ki uči na Yaleu, je napisal članek o decemberskem izbruhu kot refleksu levice, ki je dolgo spala. Bilo je žaljivo, cinično in provokativno. Napisal sem odgovor. Debata je. A zelo nežna. Civilizirani ljudje, ki izmenjujejo mnenja. S tem ni nič narobe, a učinka ni. Večino ljudi ne zanima, zakaj so mladi prišli na ulice, kaj je to pomenilo za nas kot družbo. Skrbi jih, kako bodo plačali kredite. In njihova skrb je legitimna.

A zdi se, da smo dobili svobodo, kruh in izobrazbo. A svoboda je svoboda, da rečeš, narediš karkoli, tudi če žaljivo. Zahteve so bile formalno izpolnjene, a izvotljene, zbanalizirane.

Zagotovo to ni svoboda, za katero smo se borili. Zame te zahteve sploh niso izpolnjene. Kruh pomeni, da ima vsak možnost dostojnega življenja. Tega ni. Vse več ljudi živi pod mejo revščine. V Španiji je petina ljudi brez služb. Je to svoboda? Ne. Je to kruh? Ne. Svoboda. Za trenutek se bom vrnil k prašičji gripi. Vsi smo iskali informacije. Krožil je posnetek ženske s Finske, ki je govorila, da je vse skupaj velika zarota farmacevtskih podjetij. Zdelo se je, da ve o čem govori. Zvenelo je logično. Istočasno so mediji govorili, da gre za smrtonosen virus. Šel sem k zdravniku in ga vprašal, ali naj cepim sina.

Rekel je: “Ne.”

“Ali ne gre za smrtonosni virus?”

Odgovoril je: “Pretiravajo. Tudi sam se ne bom cepil.”

Verjel sem mu. A kasneje sem izvedel, da je bila tista ženska nekdanja finska ministrica za zdravje, ki je govorila, da vidi marsovce. Zato so jo odstavili. Bila je nora. V dobi informacij so me dosegle vse napačne informacije. Je to svoboda? Nisem prepričan. Zato me zanima zanimiva umetnost v mirnih časih. Težje je zaznati, kaj je zares pomembno in zanimivo za ljudi. Gre za novo obliko kontroliranja informacij, s tem ko se jih ponudi toliko, da jih nihče ne more obvladati. Nimam še ideje, a zelo rad bi o tem pisal. O tej megli, ki jo ustvarjajo informacije. Kajti to ni svoboda.

Ustvari negotovost. O njej pišete tudi v romanu Gen za dvom.

Da. Podobno je z debato o globalnem segrevanju. So ljudje, ki pravijo, da uničujemo planet, in so tisti, ki pravijo, da je to napihnjena laž. Kaj naj verjamem? Nisem znanstvenik. Ne razumem vseh informacij. Poslušal sem Al Gora in zvenel je prepričljivo. A nato sem poslušal ameriškega novinarja, ki je razložil, kako je bil to za Al Gora le vir velikega zaslužka. Ne vem. Negotovost. A v romanu pišem o drugi vrsti negotovosti. Govorim o dvomu, ki napaja ustvarjalnost. Če bi zagotovo vedel, da sem dober pisatelj, ne bi napisal dobrih knjig. Če poskušam dokazati, v prvi vrsti sebi, da sem dober pisatelj, bom morda napisal eno ali dve spodobni knjigi. Ne gre za negotovost. Gre za neprenehno črpanje iz svoje kreativnosti.

Za vašega junaka Jamesa Wrighta se zdi, da pride do točke, ko je dvom v to, ali je lahko dober pisatelj, tako močan, da ga ohromi. Kdaj postane dvom ovira kreativnosti?

Pisati neha, ko nima več bralcev. Ko nihče ne objavi njegovih knjig. Ko jih nihče noče prebrati, niti njegov založnik. Zakaj nekdo piše? Veliko dobrih odgovorov je. Jorge Luis Borges: “Pišem zase, za svoje prijatelje in da čas mehkeje mineva.” George Sand: “Pišem zase in za neznance.” Eden od odgovorov je tudi, da človek piše, da se ga bere. Za to potrebuješ vsaj enega dobrega bralca. Če ni nikogar, v čem je potem smisel? Postane lahko bolno. Pisati za generacije, ki bodo prišle, pisati za bodoči svet … Franz Kafka. J. D. Sallinger. Oba dolgo nista objavljala. Kako sta lahko pisala? Kafka je imel ob sebi sijajnega bralca, človeka, ki je rešil njegova dela. Za pisatelja, mislim, da je to dovolj. Verjamem, da enako velja za Sallingerja. Potrebuješ enega zahtevnega bralca, da lahko vzdržuješ svojo ambicijo, željo po pisanju.

Imate tega bralca?

Sem srečen, ker imam več kot enega. Imam dva ali tri.

Gen za dvom je bil vaša tretja knjiga. Tretja knjiga je za vašega junaka pomenila začetek konca. Je povezano?

Ne. Zame je bilo ravno obratno. Bila je zelo dobro sprejeta tako med bralci kot kritiki.

Ampak ko ste jo pisali?

Da, tedaj je bil to hec. Bilo je skoraj kot prošnja, naj se to ne zgodi meni. Teorija Wrightove žene je nekaj, v kar močno verjamem. Če si naredil nekaj dobrega, potem mora biti tvoj naslednji korak še bolj sijajen. To javnost pričakuje. Če ti ne uspe, te zasovražijo, ker si razočaral. To je bilo v mojih mislih. Prepričan sem bil, da hočem knjigo napisati, a hkrati … kaj če … a ni se zgodilo.

Včeraj ste govorili o svetovih, ki jih ustvari jezik vaših junakov. Nato ste povedali, kako vaš francoski prevajalec ni mogel prevesti nekaterih besed. Je, kar pišete, neprevedljivo?

V Genu za dvom ni te težave. Jezik ni neproblematičen. A moj junak v zadnjem romanu govori mešanico vseh oblik grščine – uradne, stare, mestne in vaške govorice. Napisal sem 150 strani. Po treh letih premora sem nato vse skupaj vrgel stran in začel znova. Jezik ni bil pravi. Iskal sem njegov jezik. Ko sem dal knjigo francoskemu prevajalcu, mi je rekel: “Ne vem, kako naj to prevedem.” Rekel sem mu: “Ne poskušaj. Ne moreš. Francoski bralec niti ne more razumeti te mešanice jezikov. Ta bo šlo mimo njega, a nič hudega. To je usoda knjig.” Midva govoriva v angleščini. Trudiva se. A je drugače, kot če bi govorila v grščini ali slovenščini. Tako je, kot če bi vklenjena v lisice igrala tenis.

V Sloveniji je bil Gen za dvom preveden v zbirki euroman. Simpatično je misliti, da nam ti romani ponujajo vrata k razumevanju tega, kaj vse je EU. Če je jezik nezanesljiv pri ustvarjanju skupnega odra, na katerem smo lahko razumljeni in se lahko razumemo, kaj ga lahko zgradi?

Nekaj reči je. Ne pravim, da prevajanje nima smisla. Pomembno se je le zavedati, da obstaja velik riziko, da se kaj izgubi. A večina idej v prozi je del zgodbe. Besedne igre, malenkosti se izgubijo, a če teh ni preveč, ni težav. Težava je lahko, da bo nekdo bral Gen za dvom in pričakoval nekaj grškega. V romanu tega ni. V Grčiji je bila velika debata. Je roman grški? Gre za legitimno vprašanje. Prevedemo veliko literature, uvozimo mnoge literarne trende. Ne oblikujemo jih. Ne pišemo najboljše literature na svetu. Svet nas ne vidi v tej luči.

A knjiga je zelo moderna. Lahko bi se zgodila kjerkoli.

Da. In bila je zelo zavestna odločitev, da ne povem, kje se dogaja. Da ne povem, kdo je James Wright. Imena omenjenih pisateljev odsevajo države, ki so v prvi vrsti kulturne evolucije. Francija, Nemčija, Španija. Odmevi teh jezikov in kultur so prav zato v knjigi. Živimo v globaliziranem univerzumu. A po drugi strani je to naš miselni tok. Anglosaksonski pisec ne bi razmišljal tako. V knjigo ne bi umestil nemškega, francoskega ali španskega pisca. Njegov je imperialistični pogled. Njihova produkcija je tako velika, da zlahka odmislijo ostali svet. Prevodi predstavljajo le 3 odstotke britanskega trga literature. V Grčiji je obratno, prevodi so predstavljali 90 odstotkov objavljenih knjig, morda sedaj 80, a še vedno veliko večino.

Je Evropa postala del tega, da ste Grk, da ste pisatelj, je del kreativnega procesa?

V poznih osemdesetih in devetdesetih je bila Evropa glavna zahteva, želja Grkov. Kot da bi z njo pridobivali samozavest. Ali smo Evropejci ali ne, pa je vedno odprto vprašanje. V določenih pogledih smo, v drugih nismo.

Niste?

Ne. Moderni Grki se pogostokrat vedemo na zelo nenavadne in presentljive načine. Ne upoštevamo zakonov. Je to evropejsko? Ni. Mi kršimo zakon. Kadimo notri, čeprav je prepovedano. Parkiramo na pločniku, četudi ni dovoljeno. In za vse imamo sijajna opravičila. Ni dovolj parkirnih mest. Država bi jih morala zagotoviti. A ne naredimo nič, da bi pomagali državi. A spet drugje se počutimo kot pravi Evropejci. Skozi vsa ta leta smo Grki morali najti kompromis našega evropejstva. Morali smo si pojasniti, kaj pomeni biti Evropejec. Sedaj živimo v shizofreni dilemi: naj obdržimo euro ali rečemo Nemcem: “Pojdite k vragu, vrnili se bomo k drahmi. Evro nas je uničil. Smo živa tarča za vse, ki špekulirajo z menjavo dolarja in evra. To ni naš, to je evropski problem.” To je zelo grški, neevropski način razmišljanja, ki je še vedno živ. A so ljudje, ki pravijo, da je prava rešitev le znotraj EU. Ta shizofrenija bo z nami dokler ne bomo postali prava evropska država. Kaj je to? Denimo, ko bomo začeli govoriti resnico ostalim v Evropi in bomo rekli: “Veste, naš deficit je 10 in ne 6 odstoten.” Laganje je grški način. Neprijetnosti skrijemo pod preprogo.

Kakšno vlogo igra tu dejstvo, da ste na meji Evrope?

Vedno smo bili na meji. Tako smo postali, kar smo. Je blagoslov in prekletstvo. Da smo na meji pomeni, da nas dosežejo vsi različni kulturni tokovi s sveta, a tudi vsi ekonomski begunci. To je velikanski problem in tega ne moremo spremeniti. Ne gre le za črto na zemljevidu. Do sedaj je bila Grčija ločena od preostale Evrope. To se bo spremenilo sedaj, ko bodo balkanske države prej ali slej postale članice EU, kot bi tudi morale biti. Diskusija, kaj je Evropa, pa je ena najzanimivejših na svetu. Nikoli se nismo zares odločili, kaj je. Gre za zbirko pravil? Ne more biti samo to. Gre za tradicijo? Kulturno? Versko? In kako pomembno vlogo igra vsaka od teh reči pri oblikovanju evropske identitete? Kaj je Evropa? O Turčiji so mnenja deljena. So ljudje, ki govorijo o različni veri. A od kdaj se Evropa boji religije drugih ljudi? Evropa, kot jo razumem jaz, je prostor, ki se ne boji drugih religij. Prostor razsvetljenstva. Država, kjer je nekaj generalov pristalo v zaporu, ker so kovali zaroto proti državi? To morda ni evropsko, gre za grožnjo demokraciji in svoboščinam. Ampak vera? Drugačna kulturna dediščina? Tega naj bi se bali? To bi morali pozdraviti, zaobjeti. Midva imava različni kulturni dediščini. Gospod, ki sedi tam v kiltu, ima drugačno kulturno tradicijo kot ljudje, ki živijo na istem otoku kot on! O tem se v Grčiji pogovarjamo, a šele zdaj. Preden smo postali del EU, tega nismo mislili. Kaj je EU? Zakaj? Kdo smo? Smo Evropejci? So situacije, ko nismo Evropejci? Prepričan sem, da jih je mnogo. Ne bi nas smelo biti strah o tem govoriti.  V tem bi morali uživati.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: