It’s about telling it forward

Vladimir Vertib, Avstrija

Vladimir Vertlib, avstrijski pisatelj

Iščem identitete

Delno objavljeno v Mladini, 6. marec 2009

Ko človek prvič sreča Vladimirja Vertliba, dobi občutek, da je srečal resnobnega človeka. Kava brez mleka to potrdi. A nato se kmalu izkaže, da si za njegovimi besedami in med njimi podajata roki navihanost in iskrivost. S starši je odšel iz Rusije polnih kovčkov. Praznil in nazaj polnil jih je v Izraelu, Italiji, Ameriki, na Nizozemskem in v Avstriji. Danes potuje, da predstavlja svoje knjige. Tako pripoveduje in nadaljuje svojo zgodbo. Ko piše politične komentarje, se drži rokov in forme. Ko piše romane, ne pozna urnika, hodi po parku ponoči in piše po dvajset ur skupaj. Poleg vsega kar je, mu je všeč, da je tudi Evropejec.

Pravite, da ste danes nedvomno Avstrijec. Vključuje to tudi evropsko identiteto?

Seveda. Evropska identiteta je tretja ali četrta identiteta vsakega od nas. Je v nastajanju, obstaja na meta-ravni. Gre za nekaj novega. Ideja o evropejstvu seveda obstaja že iz časov pred idejo EU in Evropske skupnosti, a v zadnjih letih postaja konkretnejša. Ni kontradikcije. Vsi imamo številne identitete – kot ljudje, prebivalci sveta, moški ali ženske, naše osebne zgodovine, identiteto meščana ali vaščana, glede na kraj, kjer živimo … vse te identitete obstajajo, ne da bi si nasprotovale. Gre za delčke kompleksne celote, ki tvori biografijo vsakega človeka. Seveda se čutim Evropejca. Ideja Evrope mi je pomembna. Leta 1994, pred pristopom Avstrije k EU sem na referendum obkrožil, da postanemo člani.

A kaj natančno pomeni, da ste Evropejec? Obstaja spisek stvari, ki jih človek odkljuka, da preveri, ali je Evropejec ali ni?

Mislim, da gre za tri stvari. Za odnos do življenja, za določene vrednote in za določen način življenja. V Evropi imamo določeno držo do politike, demokracije, kako se obnašamo do drugih ljudi. Seveda obstajajo razlike, a obstaja neka skupna podstat, ki se veže na naše vrednote. Nikjer v Evropi ni smrtne kazni. Mislim, da ne moreš trditi, da si Evropejec, če pristajaš, da se ljudi lahko usmrti ali da se jih muči. Tudi če bi si zavzemal za ukinitev demokracije ali za spremembo državne ureditev v močan predsedniški sistem kot obstaja v ZDA, ki je sicer prav tako demokratičen, a ustvarja drugačne odnose. Ali če bi želeli uveljaviti ruski predsedniški sistem in ukiniti svobodo medijev – to zna biti simpatična ideja, saj potem v državi govorijo le o miru in blaženem zadovoljstvu. Evropske so naše skupne vrednote, ki so srčika evropskega napredka in razvoja od 16. stoletja in renesanse dalje. Skupna nam je zgodovina. Tudi v državah, ki niso bile neposredno vpletene v drugo svetovno vojno, obstaja travmatična izkušnja, ki se veže ali na družinske ali na osebne zgodbe ljudi. To nas je vse zaznamovalo. Sooblikovalo je naš pogled na življenje in kako se soočamo s konflikti. Obstaja določena senzibilnost do grozodejstev, ki so se zgodila. To je zelo evropsko. V dobrem pomenu. Vem, da vsi ljudje v Evropi danes ne razumejo teh stvari, ne mislijo tako ali jim sploh ni mar. Slikam podobo, h kateri moramo stremeti. In če se dotaknemo načina življenja, lahko Evropo vidite kot zamiranje lokalnih posebnosti, a vendar gre se je za ogromno ljudi življenje izboljšalo in so veliko pridobili. Če greste v Stockholm, Ljubljano, Pariz ali na Dunaj obstaja določen način življenja. To je manj očitno na podeželjih. V mestih ljudje delijo izkušnjo podobne izobrazbe, vsakodnevnega življenja. Morda te obkrožajo nekoliko drugačni jeziki, a hkrati slišiš enako glasbo, piješ enake kave, ljudje povsod delajo na svojih prenosnih računalnikih. Vem, da je mnogo ljudi, ki jim to ni všeč, a v Evropi obstaja kulturna koda, ki ti daje občutek domačnosti. Veš kako se obnašati, kako reagirati. Vse to je nekako vrh ledene gore, ki je mnogo globlja in širša, in je naša skupna evropska identiteta.

A ljudje poslušajo podobno muziko, pijejo enako kavo in delajo na lap-topih tudi v Istanbulu, v Teheranu, Kampali in Kairu. Koliko gre tu za globalni in koliko za evropski način življenja?

Globalno, skupno vsem ljudem mislim, je le do določene točke. Istanbul morda ni najboljši primer, saj gre za evropsko mesto. Res je, da tudi v Kairu srečate ljudi, ki na prvi pogled živijo kot mi. V kafeterijah, ki posnemajo trende zahoda. Ljudje imajo odprte računalnike, pijejo kavo kot midva sedaj. Zdi se, da ni razlik, da obstaja svetovna identiteta, ki nam je skupna. Te podobnosti se raztezajo po vsej profesionalni realnosti. A če te ljudi bolje spoznate, če vas povabijo domov, se pokažejo razlike. Odnos do življenja, do razmerij med moškimi in ženskami. Naletite na bolj tradicionalne poglede na življenje, vloga ženske je drugačna, moški je še vedno vodja družine. To ni tuje niti Evropi, še posebej bolj na jugu, v Španiji. In tudi v Turčiji se pokažejo razlike. To ne pomeni, da se projekt velike evropske skupnosti, države, konfederacije ali kakorkoli to označite, morda nekega dne ne razširi in postane del večje evro-azijske ali evro-azijsko-afriške skupnosti. Tega verjetno nihče od naju ne doživi, a kdo ve. Mislim, da je evropska ideja, kot je sedaj, v redu. Skupne so nam določene vrednote, ki so do neke mere univerzalne. A to je težko vprašanje. Konec koncev živimo v času, ko najraje govorimo o spopadu civilizacij.

Je Evropa navdihujoče in plodno okolje za pisatelja?

Navdihujoča pri Evropi je njena raznolikost, duh večjezičnosti. V Rusiji ali v Ameriki je drugače. To sta zanimivi državi, saj sta si v mnogočem podobni – v vsakdanjem življenju, načinu, kako delujeta … sta veliki in na prvi pogled enojezični. Morda je to nekoliko manj res za Rusijo, a vendar je večina Rusov zvestih eni kulturi, enemu jeziku in eni življenjski izkušnji. Podobno je v ZDA. Los Angeles je precej bolj podoben New Yorku ali Chicagu kot Ljubljana Dunaju. Ta raznolikost v Evropi je bogata za pisatelja. In seveda velike migracije. Še posebej v zadnjih letih se je odnos do kulture in identitete spremenil tudi v osrednji Evropi. Prej je obstajala ideja, da imamo statične kulture. Morda nekje na vrhu je visela vseobsegajoča evropska, a pod njo so bile partikularne, trdne in nespremenljive kulture nemškega, avstrijskega in italijanskega naroda. V Franciji in Angliji so to razumeli drugače že prej zaradi njunih kolonialnih zgodovin. A sedaj so tudi Nemci ugotovili, da je identiteta, tudi nacionalna, nekaj izredno dinamičnega in spremenljivega. Ko migranti prihajajo v evropske države, jih spremenijo. Prilagodijo se kulturi, posvojijo jezik, a hkrati ju uporabljajo po svoje in ju preoblikujejo. Originalne kulture preoblikujejo njih. Vedno gre za obojestranski proces. Raznolikost, ki tako nastaja na različnih ravneh, je za pisatelja izredno plodna. Seveda ne trdim, da ne prihaja do konfliktov. Gre za stalno konfliktnost, ki je lahko zelo napeta. Deli Evrope so mi ljubi, spet drugih ne maram. Ne morem reči, da sem ponosen ali vesel, da sem Evropejec. To bi bilo nesmiselno. Evropejstvo je del mojega življenja. Rojen sem bil v Evropi, živim v Evropi. Moram se soočati s svetom, ki me obdaja.

Torej je Rusija, rojeni ste bili v Sant Petersburgu, Evropa?

Rusija je zagotovo evropska, a rekel bi, da je nekako pol-Evropa. Gre za tranzicijsko območje. Če sem natančnejši, bom rekel, da sem bil geografsko rojen v Evropi.

Govorili ste o lepem obrazu Evrope. Manj privlačen obraz sestavljajo Le Pen, Haider, odnos Italije do romunskih Romov. Tedensko slišimo o mrtvih Afričanih, ki plavajo po Sredozemlju, o kitajskih migrantih, ki so se zadušili v tovornjakih, a se nas to ne dotakne. Vi pišete o miracijah, migrantih. Pišete iz svoje perspektive ruskega Žida, a vendar. Zakaj so zgodbe teh migrantov zgodbe vseh nas? Kaj je tisto, kar nas z njimi povezuje?

Morda tega ne bi zreduciral le na vprašanje migracij. Migracije so podlaga, ozadje zgodbe o identiteti. Naj odgovorim z dvema odgovoroma. Prvi je, da verjamem, da ima večina ljudi v Evropi določeno migracijsko izkušnjo v zgodovini svoje družine. Če pogledate Avstrijo, vidite, da kakor hitro nekoliko pokopljete po preteklosti ljudi, se razkrije, da so njihovi predniki prišli z Balkana, Madžarske, s Poljske ali iz Rusije. Koroška je morda najlepši primer, saj je tam polovica prebivalstva etnično slovenskega. Večina se je asimilirala, sprejeli so nemški jezik in kulturo. Sedaj gojijo avstrijski nacionalizem. To je izredno nevaren razvoj, saj je v njem veliko samosovraštva. To je en del zgodbe. Ko pišem o migracijah, želim z ironičnim tonom tem ljudem in njihovemu sovraštvu nastaviti ogledalo. Če sovražijo migrante, če sovražijo mene, v resnici sovražijo sebe. Moj drugi odgovor pa je, da je identiteta nekaj, kar se stalno spreminja. Človek se neprestano spreminja. Vedno si del gibanja, preoblikovanja lastne biografije. V nekem trenutku si si zelo blizu z nekimi ljudmi, nato se oddaljiš. Ugotoviš, da so se spremenile vaše vrednote ali da so življenja stekla v različne smeri. Gre za nenehno dogajanje, ki ni vezano na migracije ali selitve. Gre za preoblikovanje in potrjevanje lastne identitete. Če reflektirate, lahko to zelo hitro prepoznate. To je zelo človeško. Gre za eksistencialno vprašanje identitete. Ker je moja izkušnja izkušnja migracij, zastavljam to vprašanje prek teh izkušenj. Lahko bi pisal tudi o popolnoma drugi temi in bi prišel do enakega zaključka. Ljudje odreagirajo čustveno zelo neposredno na osebe v mojih knjigah. To govori, da gre za vprašanje, ki je skupno vsem. Četudi na prvi pogled ni podobnosti med mojimi liki v New Yorku, Izraelu ali Rusiji in bralci na Švedskem. Tega si seveda želim, a to se zgodi neodvisno od mene. Želim povedati zgodbe. Če to naredim dobro, najdejo ljudje v teh zgodbah nekaj, s čimer se lahko poistovetijo. Pred leti sem imel branje v Nemčiji. Starejši gospod je ob koncu pristopil k meni. Vedno prebiram iste odlomke. Bral sem o otroku, ki je sam, ker ga starši pustijo zaklenjenega v stanovanju, ko gredo na delo in o ksenofobnih prigodah, ki se zgodijo materi na delovnem mestu. Ta gospod mi je dejal: »Veste, v zahodno Nemčijo sem prišel leta 1945 iz vzhodne Prusije. Prišel sem v Westfalijo, iz protestantskega v zelo katoliško okolje. Moje izkušnje iz otroštva v letih 1946 do 1948 so bile zelo podobne temu, o čemer ste brali. Taki so bili stiki med tamakajšnjimi prebivalci in nami begunci.« To se mi je zdelo izredno dragoceno. In bilo je zelo prijetno za moja ušesa. Gre za podobnosti, ki niso nujno velike in očitne, a omogočijo, da se bralec čustveno prepusti zgodbi in iz nje vzame nekaj zase.

Kaj je zaznamovalo vaše identiteto, ko ste iz otroka, ki je prevajal svojim staršem, prek študenta ekonomije postali pisatelj v Salzburgu?

Težko odgovorim. Sem v stalnem razvoju. Danes je veliko identitet, ki so vse moje. Avstrijska, židovska, ruska, evropska, univerzalna … vse so neločljivi deli mene. Ne morem reči, da je avstrijska močnejša kot ruska. Sem nekje vmes. Vseskozi se gibljem med nevralgičnimi točkami teh različnih identitet, ki skupaj tvorijo, kdo sem. Ker sem v gibanju, se v različnih trentkih približujem eni in oddaljuejm od drugih identitet. Odvisno od krajev, biografskih momentov ali projektov, s katerimi se ukvarjam. To pomeni, da sem do določene mere vpleten v vse kar ustvarja ta vmesni prostor, a hkrati mi ta prostor omogoča, da se, ko se približam eni, hkrati oddaljim od drugih točk in nanje pogledam z distanco. Tako imam v različnih trenutkih možnost mnogo ostrejšega motrenja različnih identitet, ki me določajo.

A prepotovali ste skoraj pol sveta. Kaj ste videli?

Vse, kar sem videl, me je nekako pripeljalo do pisatelja, ki sem danes. Vsi dogodki, travmatični kot tisti drugi. Zelo močna in praktično prva je bila izkušnja izgube. Če se veliko premikaš, seliš, te to vseskozi spremlja. Bil sem majhen otrok, ko smo zapustili Rusijo. Star sem bil pet let. Nato smo odšli iz Izraela. Moji starši mi niso nikoli vnaprej povedali, da odhajamo, ker so se bali, da bom o tem govoril v vrtcu in tako …

Se niste mogli niti posloviti od svojih prijateljev, kot pišete v knjigi?

Da. To me je oblikovalo. Gre za zelo osebno izkušnjo, a morda je imela name večji vpliv kot spremembe jezikov. Vse se je zdelo negotovo. Še danes je v meni hrepenenje po varnosti. A po drugi strani se ne morem izogniti dejstvu, da sem izbral poklic pisatelja, ki je izredno negotov. To je velikanska uganka in ambivalentnost. Seveda me je oblikovalo tudi to, da sem bil tujec. Kot otrok, ko prideš na novo šolo, si ne želiš ničesar bolj, kot da bi bil sprejet in da bi bil tak kot so vsi drugi otroci. Če ne govoriš jezika in si del zelo majhne skupine mirantov, si sam. V sedemdesetih, če si bil Turek ali so bili tvoji starši iz nekdanje Jugoslavije, si bil del skupine ljudi, s podobno izkušnjo, ki si ji pripadal. Ruskih Židov praktično ni bilo. Bil sem ločen, sam in to me je oblikovalo. Ustvaril sem si lasten svet, mojo proti-resničnost življenju. Tam sem se počutil varno in domače. Morda je to tudi eden od razlogov, zakaj sem začel pisati. Ko pišeš, ustvarjaš svoj svet in kot njegov ustvarjalec si v njegovem središču. Če pomislim na to, lahko rečem, da je bila to zame zelo močna izkušnja.

Pripovedovali ste zgodbo, ko ste prevajali svojim staršem in je bila uradnica izredno nesramna. Sami pri sebi ste si zmislili zgodbo, ki je njeno nesramnost upravičila in opravičila. Ste kdaj izkusili ali vas je bilo strah, da ljudje ne bi razumeli, kar želite povedati?

Kot otrok nisem govoril. Ker nisem komuniciral z ljudmi, sem na zelo preprost način pobegnil pred tem problemom. Pred leti smo imeli dvajseto obletnico mature. K meni je pristopila učiteljica matematike, ki je bila tudi naša razredničarka: »Vladimir, v tem večeru si povedal več o sebi in svojih čustvih kot v štirih letih, ko sem te učila.« To lepo ponazori, kako sem se spopadal s situacijo, v kateri sem se znašel. Seveda me je bilo strah, da me ne bodo razumeli ali da me bodo narobe razumeli. Niti ne toliko v trenutkih, ko sem prevajal za starše, saj mi tedaj to ni bilo pomembno – prevajal sem, kar so mi rekli. Šlo je za preproste stavke. Če kakšne besede nisem poznal, sem jo obrazložil. Prišlo je tudi do nesporazumov in težav, a sem jih emocionalno odrinil proč. Bil sem otrok in to se mi ni zdel velik problem. A zelo dolgo nisem govoril o sebi in svojih čustvih. Minilo je veliko let, imel sem jih prek dvajset, ko sem se naučil tvegati in spregovoriti o svojih čustvih. Hotel sem se počutiti varno tudi v odnosih, v prijateljstvih. Če ne govoriš o tem, kaj čutiš, ne tvegaš. Ostaneš na ravni klepeta in vse je super. Kakor hitro greš v pogovoru globlje in poveš več, se ustvari nevarnost, da boš narobe razumljen ali da se bodo odprli prostori, ki lahko ustvarijo motnje ali zamajejo tvojo stabilnost. Vendar sem se tega naučil. Znam se s tem spopasti in sedaj me ni več strah, da bi bil narobe razumljen. Kot pisatelja me pravzaprav stalno narobe interpretirajo. A pisanje, še posebej če pišeš romane, nujno zahteva širok prostor za različne interpretacije. Konci in interpretacije, ki jih ponudiš ljudem, morajo biti odprte. Če vse razložiš, je to slaba literatura. Vidite, izbral sem najboljšo možno pot. Sedaj moram dovoliti različne interpretacije in dati bralcu možnost, da diha, in s tem dopusti možnost, da bom narobe razumljen. Če rečejo, da razumejo besedilo tako in tako, to ne more biti narobe. Njihova odločitev je, kako bodo brali in razumeli tekst, ali jim bo všeč ali ne. Knjige imajo lastna življenja. So kot otroci. Do določene točke jih lahko nadzoruješ, a potem je kar naenkrat toliko novinarjev, literarnih kritikov in študentv, ki jih berejo, razumejo, interpretirajo in študirajo… Z velikim zanimanjem prebiram, kar napišejo. Včasih se čudim: »Kaj res, to sem mislil, ko sem to zapisal? Kako fascinantno! Nisem vedel, da sem imel tak namen, ko sem napisal to poglavje, a prav. Ne bom trdil drugače.« Ko postaneš starejši, gledaš na vse to z določeno distanco, z nasmehom v očesu. Ni ti več toliko mar, saj si dovolj trden in veš kdo si. Če me želijo ljudje narobe razumeti, prav. Na nek način je nemogoče sploh trditi, da gre za napačo interpretacijo. Drugače je, ko pišem politične komentarje o Izraelu ali židovski identiteti. Tedaj pišem zelo natančno. Svoja pisanja strukturiram tako, da napačna razumevanja niso mogoča, saj gre za bolj delikatne teme.

V svojih knjigah, tudi v romanu Vmesne postaje, ki ga imamo v slovenščini, se navezujete na biografske elemente in pa na zgodbe resničnih ljudi, ki služijo kot podlaga. Kaj potrebujete, da lahko pišete?

V resnici ne vem. Vsi moji romani so različni. Prva dva imata avtobiografsko podlago, tretji – Nenavadni spomin Rose Masur ima za ozadje zgodovinsko izkušnjo moje družine in babice, a je v njem ogromno izmišljenega. V resnici gre za fikcijo. Novi roman naj bi izšel avgusta z naslovom V jutru dvanajstega dne. V nemščini zveni precej poetično. Gre za ljubezensko zgodbo med Iračanom in Nemko, ki ima hčerko najstnico. Oče hčerke je bil prav tako Iračan, ki ga je glavna junakinja srečala še kot študentka in s katerim sta se zapletla v burno, a kratko razmerje. V jutru dvanajstega dne je izginil. Gre za popolnoma drugačno tematiko. Res je, da so vsi moji romani povezani z mojo zgodbo, a ne gre za avtobiografije. Niti ne potrebujem mnogo ljudi ob sebi, da bi me inspirirali. Moj četrti roman Poslednja želja govori o moškem, nemškem Židu, ki mu umre oče. Očetova poslednja želja je, da bi bil pokopan na židovskem pokopališču tega majhnega nemškega kraja, kjer je živel. A nato tamkajšnja židovska skupnost ugotovi, da oče v resnici ni bil Žid po židovskih zakonih. Njegova babica po materini strani ni bila Židnja. Izkopljejo ga iz groba in vrnejo v mrtvašnico. V resnici gre za precej groteskno, satirično zgodbo. Govori o sinovem soočenju s poslednjo željo očeta, njegovem pokopu, o reakcijah Židov in nežidov. Nobene veze nima z mojo zgodbo, če površinsko pogledate mojo biografijo. Sem Žid po vseh židovskih zakonih in nimam težav s tem. A podobno zgodbo sem slišal od prijatelja, kar je nato v meni zbudilo željo, da sem napisal ta roman. A še vedno gre tudi tu za vprašanje identitete. Če me vprašujete, kaj me sili k pisanju, je odgovor morda prav to vprašanje. Kdo je človek? Hkrati je v meni morda hrepenenje, da pokažem, da v resnici ni nihče od nas ni nekaj statičnega, kar misli sam in kar njegova okolica misli, da je. Usoda se vedno brije norca iz nas. Mislimo, da vemo, kdo smo, a potem smo postavljeni v situacijo, ko ugotovimo, da v resnici ne vemo, kdo smo. Tedaj moramo na novo zapisati svojo identiteto. To se dogaja ves čas. V določeni meri življenje pač je šala. In morda je to to. Pravzaprav o tem nisem mnogo premišljeval. Kot pisatelj ne analiziram, kaj pišem. Če začutim dobro zgodbo, jo napišem. Ali pride iz mene ali se je spomnim na vlaku, ko preslišim nenavden pogovor. Ali pa sem priča grotesknemu dialogu med dvema osebama, ki govorita drug drugemu, a se v resnici ne pogovarjata. Tedaj se mi zazdi: »Vau, kakšna sijajna kratka zgodba bi lahko to bila!« Ko jo končam, začnem o njej premišljevati, ne prej. Po sedmih knjigah lahko rečem, da je vprašanje identitete nekako rdeča nit. Sicer sem res na začetku pisal o migracijah, potem o židovski zgodovini, sedaj o spopadu civilizacij, z ironijo sem se lotil krščanstva, sedaj se dotikam islama. Videli bomo, ali preživim. (smeh) Imam 42 let. Ne vem, kje bom pri šestdesetih. Morda bom živel nekje drugje in pisal popolnoma drugačne knjige. Mogoče bom pisal le še ljubezenske romane ali pa kriminalke. Ljudje me bodo spraševali, zakaj je v mojih knjigah toliko nasilja. Pomislil bom o čem vse sem pisal do tedaj. Nato bom ugotovil, da sem bil v Ameriki nekaj ur v zaporu, ko so deportirali moje starše. Tisto ni bila prijetna izkušnja. Morda bom zato nekega dne pisal o zapornikih.

Kdaj ste postali pisatelj?

V resnici že zelo zgodaj. Ko sem začel pisati dnevnike. V trenutku, ko je iz njih nastal roman, je postalo jasno, da je pisanje tisto, kar mi v resnici daje največje zadovoljstvo v profesionalnem življenju. Hotel sem postati ali novinar ali pisatelj. Delati z jezikom. A potreboval sem zelo dolgo, da sem začel profesionalno pisati. Preveč me je bilo strah. Tu se vrneva na občutek varnosti, o katerem sem govoril. Tako zame kot za moje starše je bila, ko sem končal šolo, ekonomska varnost pomembna. Želel sem študirati nemščino in angleščino ali ruščino ali zgodovino. Kombinacija nemščine in zgodovie bi mi bila v resnici najljubša. Postal bi pisatelj ali zgodovinar in pisal poljudne zgodovinske knjige. Raziskovanje ali znanost me nikoli nista pretirano zanimala. A starši so mi rekli, da je to negotov študij. Postal bi lahko ali učitelj ali pa taksist, če ne bi dobil službe, za katero se bom šolal. Če bi hotel ostati na univerzi, bi se moral znati komolčariti in se priklanjati pravim ljudem. Za to, sta vedela tako dobro kot jaz, nimam talenta. Tako sem šel študrati ekonomijo.

Zgodovinar Tony Judt piše, da se Evropa nikoli ni zares soočila z zapuščino druge svetovne vojne. Neprijetne spomine smo zakopali. A zoprna reč je, da se te stvari rade ponovijo, če z njimi ne opravimo. Se strinjate s tem? Je Evropa svoje neprijetne plati le izvozila v Palestino?

Mislite Izrael? Hm, to je težka zgodba. Izrael se mora soočati z mnogimi zapuščinami. Prisotna je bila izkušnja pogromov, antisemitizma, izkušnja Židov v Palestini. Seveda je šlo v določeni meri za izvoz problemov. Če ne bilo antisemitizma, ne bi bilo nikoli tako množičnih migracij v Palestino v 30. in 40. letih prejšnjega stoletja. Po drugi strani pa je problem mnogo starejši. Izvira iz začetka 20. stoletja, ko so se Židje začeli naseljevati v Palestini in poskušali kolonizirati tamkajšnje prebivalce. Ljudje tam niso bili navdušeni. Preganjali so jih. Ponujena evropska kultura, ki naj bi postala del njihovega prostora, jim ni bila všeč. Spopadi so bili že v 20. letih, pogromi Židov in židovski povratni pokoli. Prvotni problem je bil tako z antisemitizmom in travmatično izkušnjo holokavsta le potenciran. Ljudje, ki so v Izrael prišli v poznih 40. letih, so bili tako travmatizirani, da so … ne bi rekel, da so se poskušali maščevati nad Palestinci, za kar so izkusili v Evropi – to bi bilo preveč preprosto. V Evropi smo izkusili holokavst, o tem nismo govorili, izvozili smo ga in vse zvrnili na Palestince. Mislim, da je problem, s katerim smo soočeni v Evropi, drugačen. V Avstriji je težava priznati odnos med Avstrijci in Židi in Avstrijci in njihovo zgodovino. Kako se soočiti z našo preteklostjo? Po nekaj generacijah nas seveda udari naravnost v obraz. To smo videli v 80. letih s Kurtom Waldheimom. Ena ali dve generaciji o tem nista govorili in nato se je morala tretja generacija s tem soočiti mnogo bolj boleče in hitro. To je evropski problem. Palestinska situacija je drugačna, saj gre tam za odnos med Palestinci in Židi, njihovimi identitetami in kako se Židje soočajo s svojo zgodovino. Kot prvo ne morete pričakovati od žrtev nasilja, da bodo, ker so bile mučene, travmatizirane in izpostavljene zločinom, zato postale boljši ljudje. Koncentracijska taborišča niso bila popravni domovi niti niso bila šole humanosti. Vanje si prišel kot človek, a ven so šli pogosto manj ljudje. Bili so polni sovraštva, strahu in čustev, s katerimi se niso znali soočiti. To je bil problem z mnogimi Židi, ki so prišli v Palestino. Bilo jih je tako strah, strah Arabcev, in ves čas so si govorili »Nikoli, nikoli več. Napadli so nas.« To je bilo leta 1948. »Nikoli, nikoli, nikoli več ne bomo dopustili, da doživimo kaj takega, da bi bili izpostavljeni nevarnosti, ali da bi nas pobijali ali nas zaprli v koncentracijska taborišča.« Zato so morda reagirali tako nasilno in prizadejali Palestincem zločine, ki so jih sami izkusili. Prav zaradi njihove lastne izkušnje. Gre za zelo kompleksno zgodbo. Palestinci tedaj niso mogli sprejeti, da so Židje prišli in da bodo ostali. Strah jih je bilo, da jih bodo popolnoma izgnali iz Palestine ali utopili v Sredozemlju. Zato tedaj niso iskali kompromisa, ko je bila židovska stran nanj pripravljena. Šlo je za kulturni problem, palestinska identiteta se je tedaj šele oblikovala. Gre za zelo žalostno in tragično zgodbo za vse vpletene. Kar smo naredili, in morda imate tu prav do določene mere, je, da si je cela Evropa oddahnila in bila vesela, ko se je ustanovilo Izrael, saj je to pomenilo, da bodo Židje sedaj odšli tja. Ne bomo jih več videli. V letih 1946-1948 so bili kot razseljene osebe po celi Evropi. Z Izraelom so se jih evropske države znebile, ni se jim bilo treba več ukvarjati s tem problemom ali reflektirati lastne krivde. Ne govorim le o Nemčiji in Avstriji. Praktično cela Evropa je sodelovala pri zločinih. Zato so ZN tudi tako hitro ustanovili Izrael leta 1948. Vsi so bili za to. Verjetno se je zgodilo prehitro. Če bi morda počakali nekaj let, preučili situacijo … morda ne bi bilo toliko Palestincev izseljenih. Morda bi se lahko izognili vojni. Če bi samostojnost Izraela bolje pripravili. Če bi bile tam čete ZN in če bi bile meje inteligentneje zarisane … a tedaj se ni nihče hotel ukvarjati s tem problemom.

Ali Evropa še vedno potrebuje drugega, tujega, da definira samo sebe?

Rekel bi, da tega ne potrebujemo, a vendar je to del realnosti. Ni mi všeč politika EU. Ne maram videti žičnatih ograj v Maroku s samosprožilnimi napravami in električno žico. So kot berlinski zid, le da ljudi nočejo zadržati notri, ampak jih držijo zunaj. To ni pravi način. A ljudje to hočejo. Ni politika, ki bi si sploh upal predlagati kaj drugega. Preveč nas je namreč srah, da bi nas potem nigerijski preprodajalci z drogo napadli na cesti ali kaj podobno neumnega. Tu obstajajo tudi realni problemi, a s takimi načini nič ne dosežemo. Ali potrebujemo druge, da oblikujemo svojo identiteto? Da in ne. Da povemo, kdo smo, moramo povedati tudi, kdo nismo. A za to kdo nismo, ne potrebujemo nujno nekoga, ki živi izza naših meja. Lahko gre tudi za zgodovinski primer. Poskušamo začrtati demokratične temelje Evrope, a vendar so ljudje, ki glasujejo proti evropski ustavi. Verjetno bo potrebnih še nekaj desetletij, da bomo dobili resničen, delujoči evropski parlament. Vendar smo na poti proti temu cilju. Vemo, kaj se je zgodilo pred šestdesetimi leti, vemo, kaj pomenita totalitarizem ali diktatura. Ta zgodovinska izkušnja se zdi, da bi morala absolutno zadoščati, da definiramo sebe kot nasprotje temu, kar je bilo. Ne potrebujemo muslimanskih fundamentalistov, ki se poročajo z devetletnimi deklicami, da se potrepljamo in si rečemo, da smo super, oni so pa grozni. Ne potrebujemo tega, da bi se počutili dobro. Dovolj je, da vidimo, kaj se je zgodilo tu, kaj so naredili naši stari starši.

Govorite o knjigi The Jewel of Medina, o Muhammedu in njegovih zakonih?

Da. A ne gre le za tisti roman. V Avstriji so pred letom dni časopisi veselo objavljali sliko afganskega moškega približno štiridesetih let z dvanajstletno deklico. Delali so se, da so vsi Afganistanci taki. Težko in zapleteno je – mnogo več moraš vedeti o afganistanski kulturi, da bi lahko vedel, kaj se je tam zgodilo. Potem je nacionalistična političarka v Gradcu lani ob volitvah na enem od svojih shodov dejala, da je ona in njena stranka jasno proti tem nasilnim migrantom iz muslimanskih dežel, saj vsi vemo, da je bil Mohamed nadlegovalec otrok, ki se je poročil z devetletnico, kar nasprotuje avstrijskim zakonom – mi bi ga zaprli. To je bilo sporočilo. Tipično avstrijsko so bili nato vsi šokirani. Predsednik, vodja stranke, vsi so se opravičevali. A muslimanska skupnost v Avstriji je izredno mila. Tudi sami so nato poskušali zmanjšati pomen njenih besed. To je Avstrija – vsi želijo deeskalirati stvari.

Udeježujete se številnih branj svojih knjig. Kako to?

V resnici je zelo preprosto. Tako zaslužim denar. Sicer prodam kar nekaj knjig, a dobim deset odstotkov od vsake, pet, če gre za mehko vezavo. Zato potrebujem še honorarje za branja in kar dobim za politične komentarje in literarne kritike, ki jih pišem. Drugi razlog je ta, da rad berem iz svojih knjig. Rad slišim svoj glas in zdaj sem že profesionalec. Na začetku nisem znal tako dobro brati. Naslednji razlog je, da želim ostati v stiku z mojimi bralci. Bilo bi preveč abstraktno, če bi le sedel doma, pisal romane, se pogovarjal z ženo in prijatelji, ne bi pa dobil povratnih odzivov od ljudi iz različnih krajev, ki so prebrali, kar sem napisal. Daje mi navdih, vidim, kako romani delujejo na ljudi, učim se, kaj jim je všeč. Dobim moč za naslednjo knjigo, še posebej ko vidim, da je ljudem všeč, kar sem napisal. Tako preprosto je. Hkrati pa lahko tako tudi potujem. Pridem, vidim nove kraje, spoznam nove ljudi. Privilegij je to. Seveda je včasih zelo naporno. Ko izdam novo knjigo, imam po 50 branj na leto, tudi po pet v tednu. Včasih pridem v neznane kraje, za katere je kmalu jasno, zakaj tja nisem nikoli šel prostovoljno.

Kako pa doživljate vse te nove tehnologije, elektronske bralce knjig?

Jaz pišem zgodbe. To je moj poklic. Kako jih bodo ljudje brali, ali na ekranu ali papirju, prepuščam njim. Mladi ljudje imajo verjetno drugačen pristop, a meni novotarije niso všeč. Uporabljam svoj računalnik, mail, internet, ker jih potrebujem za delo. A me ne fascinirajo. Srečen sem, če se stvari ne spreminjajo.

Ponuja Evropa mostove, nove možnosti za povezovanja med pisatelji v različnih državah članicah?

S tem smo šele na začetku. Nismo prišli prav daleč. Verjetno bo naslednja generacija pisateljev veliko pridobila od tega. Danes je kulturna meja med Avstrijo in Nemčijo še vedno zelo zaprta in močna. Obstajajo določeni kontakti med pisatelji, a spomnim se obiska Inga Schulzeja v Salzburgu. Gre za slavnega nemškega pisatelja in na njegovo branje je prišlo morda 50 ali 60 ljudi. A ko sem poslušal njihovo govorico, sem ugotovil, da jih je vsaj 90 odstotkov prišlo z nemške Bavarske, ki je takoj za mejo. Enako je v Nemčiji – ne vedo kaj dosti o avstrijski literaturi.

Ob tem da imate praktično enak jezik?

Da. Lahko si predstavljate, kakšna je torej situacija, ko pride do romunske literature. Mislim, da nobeden od znanih in priznanih avstrijskih piscev starejše generacije ni nikoli prebral romunskega romana. Zame je situacija nekoliko drugačna. Ne le zaradi moje preteklosti, ampak tudi ker sem del skupine nemško govorečih pisateljev z migracijsko izkušnjo. Imamo srečanja, na katerih se skupaj najdemo pisci iz Nemčije, Avstrije in Švice. Vsi pišemo v nemščini, a vsak od nas izhaja iz drugačne izkušnje. Tam primerjamo svoje zgodbe, kako smo bili literalno socializirani. Ko se srečamo s pisatelji iz Romunije, se seveda pogovarjamo, kako izgleda literarna scena pri njih. Vedno je zelo zanimivo. Smo nekako bolj večkulturni. To je zanimiv učinek. Naša skupnost z migracijsko preteklostjo je bolj odprta navzven kot tisti, ki te izkušnje nimajo. Seveda z izjemami na obeh straneh.

Pa obstaja skupina, ki bi vam bila antipod?

Ne vem. V resnici mislim, da je vse stvar definicije. V nemščini obstaja danes zelo odprt izraz: oseba z migracijsko preteklostjo – to je danes politično korekten izraz za ljudi, ki se jim je prej reklo tujci, migranti, gastarbajterji … Če rečete oseba z migracijsko preteklostjo, se skoraj vsak lahko najde v tem izrazu. Karl-Markus Gauss, pisec iz Salzburga, je bil rojen v Avstriji, njegov materni jezik je nemščina, a njegovi starši so iz Srbije, Nemci iz Vojvodine, ki so bili po drugi svetovni vojni pregnani. Sam ni migrant, a se uvršča v to novo definicijo nekoga z migracijsko preteklostjo. Vse je odvisno od posameznika. Karl-Markus ima zelo rad svoje korenine – gre za eno od tematik njegovega pisanja. Zanimajo ga manjšine v Evropi, še posebej na Balkanu. Napisal je knjigo o Židih v Sarajevu, pa o Asircih, majhni skupni iraških kristjanov na Švedskem. Gre za smešno, simpatično groteskno štorijo. In gre za vprašanje identitet.

Omenili ste, da zadnji stavek romana radi zapišete z gosjim peresom in ga nato ne preveč cermonično pretipkate v računalnik. Zakaj?

Ker mi je všeč moje pero. Spominja me na knjige, ki sem jih že napisal. Vedno uporabljam isto pero, ki ga imam od 90. let dalje. Prvič sem ga uporabil šele pri svoji drugi knjigi, a v tem uživam. Imam svoje rituale, veste. Rituali so eden od načinov, kako človek odganja strah. Če se držiš ritualov, imaš na čaroben način, v svoji glavi občutek, da imaš pod kontrolo stvari, ki jih v resnici ne kontroliraš. Ker preprosto ne moreš kontrolirati življenja. Vsak med nami ima to potrebo, da bi kontroliral svoje življenje. A če kontroliraš preveč stvari, potem ne živiš. Ni spontanosti. Po drugi strani pa si, če nimaš pod kontrolo ničesar, paraliziran od strahu. Še posebej za pisatelja je to pomembno, saj je vsaka nova knjiga velikansko tveganje. Leto ali dve delaš na knjigi in lahko se izkaže za popoln polom. Ali pa bo best-seller. Ne moreš predvideti. Ni tako kot ekonomija.

Ki pa se danes zdi, da jo je tudi težko predvideti. Pa imate pod kontrolo svoje knjige, ko pišete?

Ne. Imam le neko splošno idejo. Ponavadi vem, kako se bo knjiga začela in kašen približno bo konec. Kaj se dogaja vmes … enostavno se pojavi, nastane in to je fascinantno in vznemirljivo. Celo zame. In zato se zgodi, da grem in z beležnico ponoči hodim po parku.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: