It’s about telling it forward

Gruzija2008

Gledališče v diktaturi geografije

Rusija nas ima za svojo restavracijo. Hočejo dobro hrano, glasbo in zabavo.

Objavljeno: 29.11.2008, Dnevnikov objektiv

Zvok gum se spremeni zaradi sledi, ki so jih vrezale gosenice ruskih tankov. Cesta pelje po rodovitni dolini pod kavkaškim gorovjem. Spredaj vozita dve oklepni vozili evropske opazovalne misije (EUMM). Spominjata na zavaljena hrošča. Ob cesti kmetje prodajajo jabolka, paradižnike, kakije in cvetačo. Še v začetku oktobra so cesto nadzorovale enote ruske vojske, ki so avgusta zasedle severno Gruzijo. Bile so na vratih prestolnice in zdelo se je, da ne bodo trkale. Še vedno kontrolirajo del gruzijskega ozemlja, ki ga Rusija šteje za neodvisnega, a hkrati za administrativni del Rusije. EU posebnega statusa Južni Osetiji in Abhaziji uradno ne priznava. A nobena od enot EUMM si ne upa zapeljati na območje, ki je pod kontrolo ruske vojske in lokalnih milic. V vojni med Gruzijo in Rusijo, je slednja razširila svoj vpliv in ozemeljsko kontrolo ter oslabila sosednjo državo. Pri tem je prekršila vsa pravila mednarodnega prava, ki jih ponavadi po svoje krojijo največje svetovne sile.

Jedilnik po rusko

»Rusija nas hoče za svojo restavracijo. Dobra hrana, glasba, zabava. To nam povedo v obraz. Ne gremo se več,« pripoveduje Alexander Rondeli, direktor Gruzijske fundacije za strateške in mednarodne študije. Pravi, da je Saakashvilijeva vlada kljuvajoč trn v ruski peti. »Navajeni so, da lahko države kupijo ali ustrahujejo. Celo Evropo. Nemčija in Francija se jim pustita krotiti z nafto. Tu pa jim ne uspe. Na svojih mejah imajo lahko le vazale ali sovražnike.«

Odnos sveta do Gruzije se je v zadnjih mesecih zaostril. Obtožuje se jo, da je zakrivila vojne zločine in začela spopad. Priznanja Južnoosetijcev, da so izvedli etnično čiščenje Gruzijcev in da bodo naredili vse, da se stanje ohrani, so stisnjena v zadnji odstavek. Ogrožena šibkejša stran, ki se bori in hoče zavarovati svojo suverenost in neodvisnost, evropskemu imaginariju ni simpatična vse od druge svetovne vojne. Podobna drža mednarodne skupnosti se je potrdila v Bosni in Ruandi. Žrtve so pasivne in mukotrpne. Gruzija te vloge ni sprejela. Kar niti ne preseneča glede na tretjino proračuna, ki gre vojski, da bi ta ustrezala zahtevam Nata.

»Vhod je v stavbi, kjer je italijanska ambasada, pod finsko zastavo. Sem njihov častni konzul,« me galantno usmeri profesor Rondeli. Ulica pleza v hrib za ogromno stavbo parlamenta na glavni ulici, ki so ga zgradili v zadnji polovici ruske nadvlade. Visokih štirinajst stebrov zaznamuje pročelje, na vsaki strani vhoda je pet vodometov. Parlament je zgrajen na grobovih gruzijskih vojakov, ki so padli v vojni leta 1921, ko je Sovjetska zveza po 3 letih gruzijske samostojnosti in demokracije ponovno zasedla štirimilijonsko kavkaško državo.

»Vlada se boji, da se bo zgodovina ponovila. Leta 1921 ni nihče mignil s prstom za nas,« pripoveduje belolasi gospod, ki je blizu vladajočim krogom. »Tudi meni ni všeč vse, kar se dogaja. A lahko razumem. Naši voditelji verjamejo, da se mudi, saj se Rusija krepi. Zato delujejo tudi na ne najbolj demokratične načine. Lahko bi celo rekli avtokratično. Rusi pa so že tu. Pobegniti hočemo njihovemu objemu. Realistično? V resnici ne. Zakaj smo trmasti? Ker smo ujeti v diktaturo geografije. Gruzija je multietnična in multiverska družba. Edini način, da postanemo moderna in stabilna država, je demokracija. Ta je naš glavni strateški interes.«

Brez ruskih prijateljev

Leto 1918 omeni tudi profesor zgodovine tbilisijske državne univerze, dr. Tedo Dandua. Pravi, da je bila družba tedaj bolj pripravljena na demokracijo kot leta 1991. »Moskva je v 60. in 70. letih pretočila sem ogromno denarja. To je ljudi ohromilo. Niso delali, živelo pa se je dobro. Vladali so ruski nameščenci. Veliko je bilo ruskega denarja, ki je bil z osamosvojitvijo brez vrednosti. Izgubili smo glavni trg za naše izdelke. Do leta 1996 je bilo zares težko.« Gruzijo postavi v Evropo od Antike dalje, ko so bili tu grški polisi. Nato so prišli Rimljani in za njimi Bizanc. »Naša zgodba je vseskozi povezana z evropsko,« zagreto riše po papirju dr. Dandua. Sediva v prostorih univerze, ki čaka na prenovo. Veličastno pročelje se na notri odpira na hladno stopnišče. Če ne bi bilo klepetajočih študentov, bi delovalo zapuščeno. Širok hodnik je siv in gol s škripajočim podom. Velika okna na eni strani gledajo na notranje dvorišče, kjer sestavljajo prve gradbene odre. V predavalnicah v nerazločljivem redu sedijo 50 let stare lesene mize. Table na stenah so popokane. Zunaj na vrhu stopnic pred vhodom stojita študenta. Desni se dela, da je stopil iz reklame za kavbojke. Mladi pod njima se pozdravljajo z objemom in poljubom na lice. Na kamniti ograji ob stopnicah sedita fant in dekle. Ona, z naročjem knjig, se veselo smeji, on miži obrnjen k soncu. Goga živi v Tbilisiju pri stricu in študira pravo. Nekaj dni ga loči, da izda svojo prvo zbirko pesmi. Ko nekam izgine, Tata na glas ponavlja nemško slovnico. Je visoko dekle, nenavadno v svoji nekričeči, a skrbno urejeni zunanjosti. Študira mednarodne odnose. Govori tekoče nemško in angleško. Po podiplomskem študiju v Nemčiji bo delala v gruzijski diplomaciji. Govori o konferencah in študentskih tekmovanjih, kjer debatirajo o globalizaciji, religiji in politiki, o drogah, o vojni in položaju Južne Osetije in Abhazije.

»Rusija hoče oblast nad Gruzijo. Konflikt je uradno končan, a ne gre le za bombe in streljanje. Odnosi med ljudmi se krhajo. Naši starši in stari starši so imeli veliko prijateljev v Rusiji. Jaz, mislim, jih ne bom imela.«

Goga pripoveduje o odraščanju v črnomorskem mestu Batumi v večstanovanjski hiši, kjer je bila večina družin ruskih. »Ruse imam rad. Z njimi se da odlično zabavati. Bili so dobri sosedi. A njihovo državo gre razumeti prek ruske mentalitete, ki je imperialistična. Gruzijo vidi kot del svojega ozemlja.«

Neoliberalizem z 200 evri na mesec

Tbilisi je mesto družbe v poznem najstništvu. Ve, kaj hoče biti, a se v svoji odrasli vlogi še čisto ne znajde. Pogled je usmerjen izključno na zahod. To se vidi tako na ljudeh kot na ulici. Hugo Boss si čez cesto mižika s Cartierom, malo naprej je Vileroy&Boch. Gradijo se veliki, bleščeči kompleksi. Avenija Rustaveli, ki nosi ime slavnega gruzijskega pesnika in pisatelja, je na novo oblečena. Sveže tlakovani pločniki so široki z visokimi javorji in klopcami, po katerih posedajo ljudje. Starejša gospa prodaja na pločniku arašide in semenke, ki jih natrosi v papirnate tulce. Ženske, ki hodijo mimo, nosijo zelo visoke pete. Znak emancipacije, ki je še vedno feminilna, razloži Tamuna, diplomantka angleščine. Cene v Tbilisiju so enake kot v Ljubljani. »Zaslužim dvesto evrov na mesec. Moja mama, ki je učiteljica, podobno. Plače so nizke. Zato ne hodimo veliko ven ali v kavarne. Pokojnine so petina plač. Ni enostavno,« pove rdečelaska, ki dela v lokalni nevladni organizaciji. Obrazi so utrujeni. Moški nimajo podočnjakov, a delujejo izmučeni. Od čakanja. Brezposelnost je eden glavnih problemov. Neoliberalna politika, ki je sledila rožnati revoluciji, je ljudi v štirih letih pripeljala tako daleč, da so novembra 2007 izbruhnili na ulice. Predsednik Mikhail Saakashvili je nadnje poslal policijo v želvjih oklepih z vodnimi topovi in puškami. Sledile so izredne razmere, predsedniške in maja parlamentarne volitve.

Brez kontrol

»Šest članov naše stranke nas je protestno vrnilo mandate zaradi nepravilnosti na volitvah,« razlaga Manana Nachkebia, članica stranke Nova desnica. »Danes je v parlamentu manj kot 5 odstotkov žensk. Tako nizke udeležbe nismo imeli še nikoli v zgodovini,« opozori nekdanja poslanka, ki se ukvarja s položajem in politiko žensk. »Trenutni parlament je nelegitimen. Stoji izključno na ocenah mednarodnih opazovalcev, EU in OVSE. Ti so priznali rezultate volitev, četudi so v poročila zapisali številne nepravilnosti.«

Tudi s Simonom Papuashvilijem se kmalu dotakneva zadnjih volitev. Na drugem koncu enainpolmilijonskega mesta sediva v prostorih Gruzijskega centra za človekove pravice, ki ga mladi odvetnik vodi. Ustvarjalni nemir polni prostor v 4. nadstropju stanovanjske hiše. Simon s svojim humorjem in znanjem bdi nad dogajanjem. Po revoluciji so ga prijatelji povabili v vlado. »Na ministrstvu za pravosodje sem vodil reformo zaporov. Kasneje sem zastopal Gruzijo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Sedaj sem končno na pravi strani,« se nasmehne. »A izkušnje so dragocene. Videl sem, kako deluje vlada. Saakashvili je prišel na ministrstvo in rekel, da rabi nove zapore v letu dni. Velikanske investicije brez kontrole. Danes te zapore obnavljajo, ker so bili slabo narejeni. So neprilagojeni zahtevam Evrope.« Dogodke zadnjih let opiše kot avtokratizacijo države. »Omajalo se je temelje demokracije: svobodne volitve, sodstvo in medije. Volitve opazujemo, odkar je Gruzija neodvisna. Predsedniške v začetku leta 2008 in parlamentarne maja so bile tako prepredene s kršitvami kot še nikoli. Skupaj z drugimi nevladnimi organizacijami smo ustanovili Koalicijo za demokracijo, kjer smo opazovali potek volitev. Glasove ljudi se je kupovalo ali izsiljevalo. 21. maja smo morali svoje ljudi evakuirati iz treh regij, ker so bili pod stalnim fizičnim in verbalnim nasiljem predstavnikov oblasti.«

Članica te koalicije je tudi Nina Tsihstavi, gospa dolgih sivih las z izredno milim, a odločnim nastopom. Pisarna njene organizacije, Kavkaške mreže za ženske je v ulici le nekaj sto metrov od glavnega Trga Svobode. Na cesti so luknje v asfaltu. Fasade s hiš, ki govorijo o izredno bogati zgodovini Tbilisija pod vplivom otomanskega in perzijskega imperija, se krušijo na železne balkone, ki zarjavelo visijo nad glavami ljudi. Gospa Nina uporablja rahlo drugačno terminologijo. »Družba se militarizira. Proračun za obrambo se veča, sredstva za socialo in izobraževanje se krčijo. Ignorira se civilno družbo. Ne upošteva se nuje po zadostni udeležbi žensk v politiki. Vlada kontrolira medije. To krepi rušenje politične odgovornosti. Rožnata revolucija ima več obrazov. Vsi smo hoteli, da se Shevarnadzejev režim zamenja. Civilna družba je bila zelo močna. A v roku leta dni se je začel pritisk na medije. Zaprli so nekaj televizij. Novinarji so bili aretirani. Družba je bila tiho, ker je verjela v ideje revolucije. V novo vlado je položila veliko upanja. Ljudje so bili pripravljeni čakati, potrpeti. Napaka. Naslednji korak so bila imenovanja vrhovnih sodnikov. To je povečalo pritisk politike na sodišča in pravosodje. Nevladne organizacije smo se zato povezale. Člane Instituta za egalitarnost so aretirali. Potem se je zgodil 7. november. Policijskemu nasilju je sledila politična kriza in nato vojna. Vse je povezano.«

Simon razlaga, da je civilna družba danes šibka, ker se je velik del pretočil v vladne pisarne. »Oblast kvari. Posebej če ni kontrole. Politika donatorskih organizacij in držav, ki so življenjska žila naše civilne družbe, je ta razvoj soustvarila. Amerika in evropske države so bile prepričane, da ne rabijo več nevladnih organizacij, saj so pametni ljudje šli v vlado in vedo, kaj so človekove pravice in kaj vladavina prava. Pozabili so, da je vseeno nujen sistem kontrol. Namesto da bi še naprej podpirali nevladni sektor, ki bi nadzoroval to prekleto vlado, so začeli z razvojno pomočjo direktno državi.«

Odvetnica Lia Mukhashavria pripoveduje podobne reči. Leta 2001 je dobila prvi primer proti Gruziji pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Govori o prehitro spreminjajočih se zakonih, ki slabijo delo sodišč. »Sodijo 28-letni sodniki. Stare se je prisililo k odstopu, z izjemo tistih, ki so se že prej izkazali za politično gibke. Ti mladi ljudje sprejemajo sodbe v imenu Gruzije. To je velik pritisk. Nanje je zato lahko vplivati. Ljudje ne verjamejo več v neodvisnost sodstva. Pozabljajo, da se je potrebno za pravice in demokracijo boriti. Ne pridejo zastonj.« Govori o spretnosti vlade, ki Zahodu govori, kar hoče Zahod slišati. »Naučili so se pisati poročila. In nihče ne preveri, kaj se v resnici dogaja.« Dobrohotno, a samoumevno odkima, da seveda v Gruziji ni demokracije. »Za to bi potrebovali vsaj svobodo medijev. Ta vlada je prišla na oblast z revolucijo. Zelo dobro pozna njene mehanizme. Skrbno pazi, da se ji ne bi zgodilo kaj podobnega. Kontrolirajo vse televizije. Novinarji so bili prej sila napredka. To smo izgubili. Progresivne in neodvisne medije. Položaj novinarjev je grozljiv. Nimajo niti enoletnih pogodb. Delajo za izredno nizke honorarje. Poskušam jih prepričati, naj ustanovijo sindikat. Pripravljena sem vse urediti. Potrebujejo 100 podpisov. To ni veliko. A hkrati dovolj, da bi spremenilo gruzijsko realnost.«

Z drugega planeta

Rusiko Oat pihne, ko omenim nesvobodo izražanja. »Ah, dajte no. Težava ni v nesvobodi. Problem je v nas. Seveda imamo demokracijo. Kar misliš, lahko poveš. Težava je, da imajo ljudje v sebi še vedno strahove in samocenzuro. Tudi v umetnosti. Zares živo je bilo v 80. in 90. letih. Po rožnati revoluciji je sodobna umetnost nekam potonila. Avgustovski dogodki so bili nov impulz, ki nas je zbudil iz hibernacije. Stvari, ki so se po letu 1991 zdele samoumevne, so se pokazale za ogrožene. A avgustovski dogodki so nevarni za cel svet. Če se bo Rusiji dovolilo, da dela kar hoče, bo to najprej nevarno za Ruse in za nas. Nato za celo Evropo in svet.« Rusiko vodi NewArt Cafe, kavarno, ki je hkrati galerija. Polkletni prostor je stiščišče ljudi, ki jih druži ustvarjanje, ljubezen do umetnosti ali dobre kave. Na mizah so razstavljene slike umetnic iz Irana in Kitajske. Na stenah visijo dela gruzijskih in evropskih ustvarjalcev. Rusiko je umetniška kritičarka in producentka. Zanima jo umetnost, ki odseva družbo. Sodeluje z Evropo, Azijo, Ameriko. »Prijatelje imam seveda tudi v Rusiji. A avgusta je bolelo, da se ni nihče od njih oglasil. Ruski umetniki niso naredili nič v protest zoper vojno. Morda je idealistično, a mislim, da imamo pravico, da si želimo biti samostojni. Biti Gruzija. Kaj smo? Smo Kavkaz. Želimo biti Evropa. Nismo Rusija. Nikoli nismo bili. 200 let smo bili prisiljeni biti del njihovega imperija, a obdržali smo svojo identiteto, kulturo, jezik. Ne želim Nata ali EU. Želim suvereno Gruzijo.«

Na zunaj se dežela kaže v nerazumljivi podobi čudnega jezika v valujoči pisavi. A ko najdeš skupno orodje komuniciranja se izkaže za družbo, ki je podobna temu, kar srečaš po Evropi. Zmede položaj religije in tradicionalnih norm. Mladi govorijo o devištvu pred poroko, a po ulicah se pari močno tesno objemajo. Gruzija, kraljestvo paradoksov. Zdi se, da pri tem ne gre le za izraz ljubezni ampak tudi oblasti in posedovanja. Nad belo hišo, kot posmehljivo imenujejo novo predsedniško palačo, ki se gradi na obronku nad reko s pogledom na mesto, se dviguje cerkev gruzijskega patriarha. Mnogi se ob pogledu nanjo pokrižajo. A ljudje govorijo o spremembah in dvoličnosti. O navadah, ki so v resnici prazna forma. »Seveda sem ateist. Cerkve me zanimajo kot zgodovinski spomeniki in arhitekturni dosežki. To je vse,« skoraj užaljeno, da bi človek mislil o njem kako drugače, razlaga profesor Dandua.

Gospa Lia pripoveduje, da so v njeni družini samo ženske. »Imam hčerko, mamo, sestro in nečakinjo. Brat je umrl. Ekonomska situacija moške sili, da vidijo edino perspektivo v vojski. To ni svobodna odločitev. Smo tradicionalna družba. A realnost in zahodni vzorci nas vse bolj bližajo modernemu življenjskemu stilu.« Smeji se, ko pravi, da Gruzija ni Evropa. Niti Azija. »Sedaj kroži vic, da smo z drugega planeta. Prijatelj, ki je ravno obiskal baltske države, je povedal, da so mu tam rekli: »Kaj počnete? Hočemo vam pomagati, a ne poslušate! Zakaj?!« Res je. Ne poslušamo. Ni to noro? Je. A taki smo.«

Evropa govori rusko

EU je v Tbilisiju zasedla nekdanjo predsedniško palačo Shevarnadzeja, sovjetskega zunanjega ministra, ki je Gruzijo skozi 90. leta previdno vodil v novo tisočletje v mejah, ki jih je tolerirala Rusija. Vodja EUMM Hansjörg Haber sedi v veliki rezidenci sredi vrtov fig, granatnih jabolk in kakijev. Govori o tem, kako Rusija krši dogovor Sarkozy-Medvedjev. EUMM piše o tem poročila in jih pošilja v Bruselj. Rusija medtem v Južno Osetijo in Abhazijo namešča preko 7 tisoč vojakov. Gradi nove vojaške baze. »To so kršitve sporazuma. Rusija sicer trdi, da so njena ravnanja legalna, ker je o tem podpisala sporazum z Abhazijo in Južno Osetijo. EU teh sporazumov ne priznava, ker zanjo ti dve regiji nimata pravne sposobnosti skleniti take sporazume. Kršitev je tudi pogojevanje, da vsak, ki se vrne na ti območji, sprejme rusko državljanstvo.« Potrdi, da tudi oni dobivajo poročila iz Južne Osetije o nadaljujočem se nasilju in preganjanju Gruzijcev, ki še niso utekli s svojih domov. »A ker ne moremo v Južno Osetijo, to ne moremo gotovo trditi.«

V mestu Gori je, preden so se zapeljali na popoldansko opazovalno vožnjo, francoski vodja enote v mehki angleščini razložil, kako opazujejo, ali se 6 točk sporazuma spoštuje. Vozijo se okoli. V ruščini govorijo z ljudmi, saj nimajo gruzijskih prevajalcev. Poročajo o razmerah. »Ali naša prisotnost gruzijski policiji in ljudem vliva večji občutek varnosti? To ni del naše misije,« se nasmehne Francoz preden zleze v oklepno vozilo.

Lia Mukhashavria je skeptična do Bruslja. »Ravno sem bila tam. Tlačijo nas skupaj z Armenijo in Azerbejdžanom. Gruzija je zato pridna, napredna in razvita. A mi nismo zadovoljni. Ni prav, da nas sodijo po sosedih. Evropa je daleč, čeprav ljudje sedaj vedo, da je bližje kot Amerika. A EU živi svoje udobno življenje. Noče konfliktov na svojih mejah. Pripravljeni so plačati, samo da bi dali mir in bili tiho.« EU v Gruziji ne vidijo le kot obljube ekonomskega razvoja in blagostanja, pač pa tudi kot garanta varnosti in miru. A nimajo iluzij.

Vse je odvisno od nas

Sedemnajstletna Manana, ki je del velike družine ljudi, ki delajo v gledališču Liberty, pravi, da se Gruzijci šele učijo misliti. Dolgo so zanje odločali drugi. »Nihče nam ne bo pomagal. Ne EU. Ne Nato. Kaj bo, je odvisno od nas.« Študira ekonomijo in želi delati na banki. »Gruzijci imamo radi življenje, glasbo, ples, teater. Vse lepe stvari. Živimo trenutek. Ne ukvarjamo se veliko s tem, kaj bo jutri. Vzamemo, kar prinese čas. Rusi so ljudje razuma, mi smo ljudje srca,« se nasmehne s črnimi očmi.

Ker so bile karte za predstavo razprodane že pred 14 dnevi, so mi v roke potisnili blazino in me posedli na stopnice. Na odru so že tisočič odigrali predstavo Generacija Jeans. Razumela nisem nič, a predstava o resničnih ljudeh je bila fantastična. Sporočilo jasno. Večinoma mlada publika je ob koncu k očem tiščala robce. Igra govori o desetih mladih, ki nosijo kavbojke v protest zoper sovjetski režim. Odleteti želijo na zahod, v Turčijo, kjer naj bi se par med njimi poročil. Sovjetske oblasti jih ujamejo. In kaznujejo s smrtjo.

Gruzija je že na letalu. To, da ni demokracije, nekateri podčrtujejo kot glavni razlog avgustovske vojne. Saakashvili, ki se spogleduje s prejšnjimi avtokratskimi vzorci vladanja, drži v svojih rokah večino oblasti. A v ta položaj sta Gruzijo s korenčkom pripeljali tudi Amerika in Evropa. Zdaj tarnati nad manjkom demokracije in odmikati pogled, ko Rusija pritiska na gruzijske meje, je dvolično in izdajalsko. Gruzija sama nima možnosti nasproti Rusiji. Za demokratičen razvoj svoje države v smeri Evrope pa bodo poskrbeli ljudje sami.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: