It’s about telling it forward

Uganda, volitve 2006

Vzdržnost za denar

Objavljeno v Sobotni prilogi, Delo, 25.2.2006

Uganda je edina afriška država, ki ji je v desetletju uspelo znižati stopnjo okuženih prebivalcev z virusom HIV za 10 %. Danes je po desetletjih propadanja in nasilja, ki so sledila osamosvojitvi, za mednarodne finančne institucije vzorni primer afriške zgodbe o uspehu. S prvimi večstrankarskimi volitvami v Ugandi, ki bodo 23. februarja, računa trenutni predsednik Yoweri Museveni na pridobitev demokratičnega blagoslova za tretji – še pred kratkim protiustavni – petletni predsedniški mandat, s katerim bi svojo vzhodnoafriško državo vodil še v tretje desetletje zapored.

Veliki možje

Virus HIV se je v Ugandi pojavil že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Z obal Viktorijinega jezera se je razširil po celotni državi. Nekatere teorije trdijo, da je prav to območje predstavljalo zibelko smrtonosnega virusa, ki so ga domačini zaradi popolnega izhiranja obolelih pred smrtjo poimenovali »slim«. V sedemdesetih letih je Ugando poleg rojevanja virusa zaznamovala še krvava diktatura enega zloglasnejših afriških diktatorjev Idija Amina. Med svojo osemletno vladavino je iz države pregnal vse azijske priseljence, izsušil naravne parke večine živali in pobil okoli pol milijona lastnih državljanov. Kljub krvavi statistiki Forest Whitaker, hollywoodski zvezdnik, ki bo Amina igral v prihajajočem ofilmljenju romana The Last King of Scotland, trdi, da Amin ni bil poosebljeno zlo in da lahko razume, zakaj je diktator sprejel nekatere odločitve. »Ravnal ni nič drugače kot drugi veliki možje, ki so pomagali svojim državam,« razlaga Whitaker. Vendarle je večini padel s srca gromozanski kamen, ko je Amina leta 1979 s pomočjo tanzanijske vojske z oblasti pregnal bivši predsednik Milton Obote. Pod njegovo vladavino je bil leta 1982 zabeležen prvi primer aidsa v Ugandi, vendar je trajalo še dodatna štiri leta, da so politične razmere pa tudi razširjeno poznavanje virusa in njegovih karakteristik omogočili prve resne nacionalne ukrepe na grožnjo aidsa. Vse do leta 1986 je namreč potekala borba med vladno vojsko in oboroženim uporniškim gibanjem Yowerija Musevenija, ki je nato dokončno prevzel krmilo države in se hitro odzval na grozečo krizo zaradi širjenja virusa HIV. Med obiski po celotni državi je Ugandčanom za njihovo patriotsko dolžnost naložil ogibanje možni okužbi. Že med temi prvimi nastopi kot voditelj države je Museveni začel graditi prihodnjo nacionalno politiko boja proti aidsu, ki je dobila oznako ABC (Abstinence, Be faithful, Condoms, op. p.) in je osnovana na vzpodbujanju vzdržnosti, zvestobe partnerju in uporabi kondomov. Odprtost vladnih krogov in politike do širjenja informacij o nevarnostih aidsa, možnostih prenosa virusa HIV in načinih zaščite je bila po mnenju mnogih strokovnjakov bistvenega pomena za upad števila okužb po letu 1995. Dostopnost informacij, izobraževanje o aidsu že v osnovnih šolah, ki so od leta 1997 brezplačne za vse, brezplačni kondomi in odprt pretok neizkrivljenih (spo)znanj o aidsu so ugandski pristop ločili od številnih manj uspešnih v sosednjih državah, kjer se pozitivni trend naraščanja števila ljudi, okuženih z virusom HIV, dolgo časa ni ne ustavil ne obrnil. Museveni je vedno rad poudaril uspešnost svojega vodenja države. Tudi danes, ko je izpostavljen kritikam zaradi oviranja demokracije pred prihajajočimi volitvami, je pozornost usmeril na pretekle uspehe: »Potem ko sem bil dvajset let grozen mož, sem postal dober. Ko smo se v gverili borili proti režimu, so mi rekli, da sem neodgovoren nasilnež, dokler se ni moja sposobnost pokazala mnogo kasneje. Tudi če me sedaj črnijo, je to le faza nerazumevanja, ker ne vidijo, kaj želim doseči.«

Uganda je leta 1995 sprejela ustavo, ki je prepovedovala politične stranke, z izjemo vladajočega Gibanja, ki je bilo v resnici transformirano Nacionalno uporniško gibanje (NRM), s katerim se je Museveni povzpel na oblast. Kandidati na volitvah so lahko kandidirali le kot posamezniki, saj naj bi prav strankarski boji povzročili, da je bila ugandska zgodovina vse od osamosvojitve izpod angleške krone leta 1962 tako krvava. Vsakih pet let se je ljudstvo na referendumu odločalo, ali želi zaključiti z vladavino Gibanja in prestopiti v večstrankarsko politiko. Z lansko odločitvijo proti sistemu Gibanja so si Ugandčani zagotovili letošnje prve večstrankarske volitve. Obenem je Museveni istočasno spremenil del ustave, ki je določal omejitev predsedniške funkcije na dva mandata. Odpravo omejitve dveh mandatov mu je odobril parlament, večinsko sestavljen iz predstavnikov njegovega Gibanja. Zaradi zaskrbljujočega razvoja politične situacije, ki mnoge vedno bolj spominja na Musevenijevo diktaturo in počasno preobrazbo v novega Mugabeja, so svojo finančno pomoč zadržale Norveška, Irska, Velika Britanija in Švedska, v skupni vrednosti okoli 57 milijonov dolarjev. Tuja pomoč predstavlja približno 40 % ugandskega proračuna ter več kot tri četrtine proračuna, namenjenega razvoju države. Kljub vedno glasnejšemu negodovanju nad ugandskim voditeljem v Evropi pa je konec januarja Mednarodni denarni sklad odobril dodatnih 2.9 milijona dolarjev pomoči Ugandi za njen program zmanjševanja revščine, s čimer bo mednarodna finančna institucija prispevala vsega skupaj 19.5 milijona dolarjev za odpravo revščine v Ugandi.

Začarani krog revščine

Več kot tretjina ugandskega prebivalstva živi z manj kot dolarjem na dan. Odstotek prebivalstva pod mejo revščine se je v zadnjih petih letih povečal za skoraj pet odstotkov, vendar v Ugandi ljudje ne umirajo zaradi lakote. Sami razlagajo, da problem ni hrana, ki si jo lahko sami pridelajo – to imajo – , problem je denar, ki ga nimajo. Preko osemdeset odstotkov aktivnega ugandskega prebivalstva je zaposlenega v kmetijstvu, ki temelji na gojenju neindustrijskih rastlin, ki ne prinašajo velikih dohodkov. Problem nastopi, ko morajo poslati otroke v šole, ki še vedno oklepajoč se stebrov britanskega šolskega sistema zahtevajo drage uniforme, zvezke in učbenike ali ko potrebujejo zdravniško oskrbo. Leta 2001 naj bi bilo v Ugandi 51 % ljudi brez dostopa do zdravniške oskrbe, zato mnogi dvomijo v pravilnost podatkov, ki postavljajo stopnjo okuženosti z virusom HIV na blizu 5 %. Večina teh podatkov namreč izvira iz posploševanja lastnosti skupine, ki ji je omogočena zdravniška oskrba oziroma testiranje, na celotno prebivalstvo. Ugandski izreden upad števila okuženih z virusom HIV v devetdesetih letih nekateri namreč deloma pripisujejo ravno slabi zdravniški oskrbi, ki je povzročila hitro umiranje okuženih. Tako naj bi se njihovo število zaradi smrtonosnosti virusa hitreje zmanjševalo kot večalo. Vendarle je brez izjeme rezultat raziskav nevladne organizacije National Guidance and Empowerment Network leta 2004 pomenil šok. Organizacija je namreč na podlagi lastnih mrež, ki povezujejo okužene z virusom HIV v vaseh po celi državi, prišla do rezultatov, da je stopnja okuženosti z virusom HIV ponekod tudi do 30-odstotna, medtem ko naj bi bil povprečni nacionalni delež okuženih 17-odstoten, več kot trikrat višji od uradnih številk.

Ugandska družba je kljub izredno močni vlogi krščanske vere in vzhajajočih krščansko-fundamentalističnih ločnic še vedno družba poligamnosti, kjer navkljub javnemu tabuiranju razširjenosti spolnosti med mladimi le-ta dosega podobne obsege kot spolna aktivnost njihovih sovrstnikov z Zahoda. Več kot polovica sedemnajstletnic je že imela spolne odnose in s še vedno močno tradicijo, mnoga dekleta vstopijo v zakon s starejšimi, že poročenimi in spolno aktivnimi moškimi, še preden dopolnijo osemnajst let. Prav ranljivost in izpostavljenost žensk zaradi družbeno sprejemljivega mnogoženstva kaže na bistveno vlogo, ki so jo v boju proti aidsu odigrali kondomi in širjenje informacij med mladimi o varni spolnosti. Odstotek okuženih nosečih deklet med petnajstim in štiriindvajsetim letom je bil leta 1991 kar 21-odstoten, a se je do leta 1998 znižal na 9.7 odstotka. Medtem ko lahko z gotovostjo trdimo, da promoviranje vzdržnosti tu ni učinkovalo, je očitno, da gre uspeh zmanjšanja števila okuženih pripisati predvsem nacionalni detabuizaciji spolnosti in brezplačni distribuciji kondomov.

Diktat denarja

Mednarodna skupnost na čelu z ZN stalno opozarja na nevarnost virusa HIV in precejšnjo ignoranco večine vlad razvitih držav pri boju proti kugi tretjega tisočletja. Vodilna pri donacijah za bojevanje z aidsom je ameriška vlada, ki prispeva več kot polovico vseh sredstev. V petih letih, v obdobju 2003–2008, naj bi za boj proti aidsu po svetu namenila 15 milijard dolarjev. To je za 2.5 milijardi manj, kot je za boj proti virusu HIV namenila na območju ZDA v letu 2005.

Vendar pa se ameriška politika, ki bo denar delila preko Busheve iniciative »Predsednikov krizni načrt za boj proti aidsu«, osredotoča predvsem na dolgoročno kurativo, saj je le petina sredstev od 15 milijard namenjena preventivi. Za nakup in distribucijo antiretrovirusnih zdravil, ki z upočasnjevanjem širjenja virusa HIV po telesu preprečujejo, da bi okuženi takoj zboleli, bo po drugi strani namenjenih kar 41 % sredstev. Kljub že tako majhnemu deležu denarja za preprečevanje okužb in ozaveščanje o aidsu pa obstaja tudi znotraj tega deleža še dodatna omejitev, ki pogojuje, da mora iti vsaj tretjina vsote, ki jo donirajo ZDA, programom, ki vzpodbujajo vzdržnost do poroke in zvestobo kot načina preprečevanja okužb z virusom HIV. Decembra 2005 se je pojavil še novejši sicer neuraden podatek, da vsebinske omejitve porabe za vse nadaljnje donacije ne bodo veljale več le za tretjino ampak za kar dve tretjini sredstev. Obenem naj bi denar ZDA v več kot 30 % šel verskim organizacijam, ki odprto zavračajo kondome kot način zaščite pred virusom HIV.

ZDA so največji donator Ugande v boju proti aidsu vse od leta 2004. Podpirajo tako manjše nevladne kot verske organizacije pa tudi vsedržavno Musevenijevo Iniciativo za boj proti aidsu s pomočjo komunikacije z mladimi, ki je bila ustanovljena leta 2002. Poleg denarja je USAID zagotovil tudi strokovno podporo ugandskemu ministrstvu za izobraževanje pri usmerjanju informiranja o virusu HIV v šolskem sistemu. Odkar je na polje borbe proti aidsu stopila ameriška armada, je ugandski nacionalni program boja proti aidsu doživel številne bistvene spremembe.

Ena izmed njih je ta, da so obcestni plakati, ki so promovirali varno spolnost in kondome, izginili. Njihovo mesto so zasedli plakati ozaveščanja o vzdržnosti do poroke in zakonski zvestobi. Večino teh plakatov je natisnila organizacija National Youth Forum, ki jo vodi prva ugandska dama, Janet Museveni. Gospa Museveni, ki se bo na prihajajočih volitvah potegovala za svoj sedež v parlamentu, je že od samega začetka glasna zagovornica A- in B-elementa v ABC-politiki boja proti aidsu, medtem ko na C-element najraje pozabi. Njena organizacija je danes največji prejemnik ameriške pomoči v Ugandi.

Februarja 2004 je prišlo tudi do številnih popravkov priročnikov za učitelje o izobraževanju učencev osnovnih šol o aidsu. Prvotni priročniki, ki so bili izdani le leto prej, so bili umaknjeni zaradi zahtev donatorjev in nasprotovanj številnih verskih organizacij. V novih priročnikih tako ni slikovnih informacij o osnovni higieni, o telesnih spremembah fantov med puberteto ali kako pravilno uporabiti kondom in kako njegova uporaba preprečuje okužbo z virusom HIV. Dodano je poglavje o etiki, morali in kulturnih vrednotah ter sklopa o nevarnostih spolnih odnosov pred poroko in o »sprejemljivih moralnih početjih«. Velik del gradiva, ki je bil izključen iz priročnikov, so v Ugandi uporabljali vse od poznih osemdesetih let in ga je vsebovala večina zloženk o virusu HIV.

V pripravi so tudi novi, »popravljeni« učbeniki za srednje šole, s katerimi naj bi bile verske organizacije in organizacije, ki zavračajo preventivno uporabo kondomov, še bolj zadovoljne. Učbeniki naj bi dijakom razlagali, da je seks pred poroko ne le proti šolskim pravilom, temveč tudi v nasprotju z vero in vsemi kulturami v Ugandi. Seks pred poroko je označen kot deviantnost oziroma neprimerno vedenje. S povečevanjem nestrpnosti do spolnosti pa se povečuje tudi družbena izključenost in stigmatizacija vseh okuženih z virusom HIV.

Prav tako se občutno spreminja vloga verskih organizacij. Medtem ko so dolgo časa predstavljale predvsem pomembno oporo za okužene z virusom HIV in njihove družine, je sedaj njihova vloga vse močnejša pri oblikovanju nacionalnih izobraževalnih programov o virusu HIV.

Številne organizacije, ki so odprto promovirale uporabo kondomov in jih brezplačno razdeljevale, razlagajo, da tega sedaj ne počno zaradi strahu pred izgubo finančnih sredstev in vladno prepovedjo delovanja. Svoje sporočilo osredotočajo na vzdržnost in zvestobo.

Tudi učitelji pripovedujejo, da jim je med usposabljanjem in izobraževanjem na nacionalnih srečanjih ponujenih vse manj informacij o varni spolnosti. Na delavnicah, ki jih nudi predsednikova iniciativa, o kondomih ni govora. Po predsednikovem mnenju naj bi že sam pogovor vzpodbudil željo mladih, da bi z njimi eksperimentirali. Obenem vedno več politikov širi napačne informacije o kondomih in njihovi učinkovitosti. Najširše razširjena dezinformacija je ta, da naj bi guma, iz katere so kondomi izdelani, vsebovala drobne luknjice, ki omogočajo prehod virusa HIV.

Oktobra 2004 je Ugando pretresel tudi nenavaden škandal, povezan z brezplačnimi kondomi, ki so jih razdeljevali v klinikah po vsej državi vse od leta 1991. Vlada je izdala vsedržavni preklic in zahtevo po umiku vseh kondomov zaradi domnevne slabe kakovosti. Čeprav so se vsi sumi o napakah na kondomih izkazali za neosnovane, država kondomov ni vrnila klinikam. Hkrati je zaostrila standarde kakovosti in podvojila zahtevana testiranja kondomov ter povišala obdavčitev. Tako so lani že poročali o prvem resnem pomanjkanju kondomov v Ugandi.

Museveni je že julija 2004 na mednarodni konferenci, posvečeni boju proti virusu HIV, izrazil podporo ameriški politiki boja proti aidsu, ki temelji na vzdržnosti in zvestobi. Poudaril je, da je prav gradnja na teh dveh temeljih pomembnejša pri boju proti aidsu od kondomov in da se v njima skriva bistvo ugandske zgodbe o uspehu: »V nekaterih kulturah je spolnost tako razširjena, da so kondomi ovira … Naj jih uporabljajo ljudje, ki se ne morejo vzdržati, ki ne morejo biti zvesti ali so ločeni.«

Če se bo trenutni razvoj boja proti aidsu v Ugandi nadaljeval, se mnogi bojijo, da to ne bo imelo slabih posledic le za Ugando ampak tudi za druge afriške države, ki jim je ugandski uspešen boj proti virusu HIV dolga leta služil za zgled.

Pozabljeni

Večina podatkov, ki veljajo za Ugando, tako glede gospodarskega razvoja kot okuženosti z virusom HIV, ne zajema severnega dela države, kjer že dvajseto leto zapored vztraja vojno stanje. 1.6 milijona ljudi je bilo prisiljenih zapustiti svoje domove zaradi pohabljanj, ropanj, zažiganj in ugrabitev Gospodove uporniške vojske (LRA), ki jo vodi fanatični Joseph Kony. Zoper Konyja in njegove štiri najožje poveljnike je Mednarodno kazensko sodišče oktobra lani izdalo obtožnice, ki jih bremenijo vojnih zločinov in zločinov zoper človečnost, vendar le-te do sedaj niso imele nobenega konkretnega učinka. Vladna vojska je ljudi, ki se zaradi stalne nevarnosti napadov upornikov niso mogli vrniti domov, strpala v taborišča za notranje razseljene ljudi, kjer so razmere katastrofalne. Bivši pomočnik generalnega sekretarja ZN Olara Otunnu je razmere na severu Ugande označil za strašnejše od Darfurja glede na dolgotrajnost, razsežnost in posledice, ki jih trpi širša skupnost. Številna opozorila in pretekli pozivi niso prinesli sprememb. Zadnji pozivi francoskega zunanjega ministra Phillippa B. Blazyja in skupine britanskih pravnikov bodo v predvolilni mrzlici verjetno ostali tako nevidni in neslišni kot vsi drugi do sedaj. Poleg na tisoče življenj, ki jih je terjal severnougandski konflikt, igrajo posebno vlogo tu otroci. LRA si je svojo zloglasno slavo po svetu pridobila tudi z množičnim ugrabljanjem otrok, ki jih prisili v bojevanje, večino deklic pa uporabi za spolne sužnje. Najmlajši upornik iz vrst LRA je štel pet let. Preko 25.000 otrok, ki jih je že ugrabila LRA, požene vsak večer v beg več kot 16.000 drugih otrok, ki iz okoliških vasi pred nočjo pribežijo v osrednje mesto severne Ugande Gulu. Mali »nočni prebivalci« upajo, da jih bo mesto zaščitilo pred morebitnimi napadi upornikov in ugrabitvijo.

Kljub smrtni kazni za vsak poskus pobega veliko malih upornikov vendarle uspešno prebegne. Številni, ki so morali ob ugrabitvi pobiti svojo družino, so ob vrnitvi prepuščeni državnim oziroma družbenim mehanizmom ter posebnim programom namenjenih ponovni integraciji bivših upornikov. Vsem, ki se prostovoljno vrnejo iz vrst upornikov država podeli amnestijo. Mnogim nato vladna vojska na podlagi njihove »prostovoljne« odločitve ponovno porine v roke orožje – tokrat državno. Prebivalstvo v taboriščih za razseljene ljudi tako pogosto varujejo tisti, ki so jih še pred kratkim napadali.

Stopnja okuženosti z virusom HIV naj bi bila v severnem delu države nekje od 30- do 50-odstotna. Visok delež pripisujejo pogostim posilstvom upornikov pa tudi vojakov ter visoki stopnji okuženosti med bivšimi uporniki in vladnimi vojaki. Hkrati so v širšem severnem območju medicinske kapacitete nekajkrat slabše kot drugod po državi ali sploh neobstoječe. Zaradi rasti proračuna za vojsko in boj proti terorizmu – ki se je v obdobju 2002-2004 povečal za 48 % –, na račun zmanjšanja obsega sredstev za boj proti aidsu, so nekateri zahodni donatorji, vključno z EU, zagrozili z ustavitvijo vsakršne pomoči.

Prav severna Uganda in taborišča za notranje razseljene ljudi ter begunska taborišča na meji s Sudanom in Demokratično republiko Kongo, ki ji bo Uganda morala izplačati od 6 do 10 milijard dolarjev za ropanja in ubijanja ugandske vojske med državljansko vojno v DRC med leti 1998-2003, so tudi prizorišča zadnjih incidentov, ki se tičejo prihajajočih volitev. Mednarodni opazovalci opozarjajo na množično postavljanje novih volišč in neselekcionirano registracijo ljudi, tudi beguncev iz sosednjih držav, za volitve.

Petnajstega februarja se začenja tudi sodni proces proti Dr Kizzi Besigyeju, glavnemu tekmecu sedanjega predsednika, ki se je v Ugando vrnil oktobra lani. Po volitvah leta 2001, ko se je med vsemi kandidati najresneje približal Museveniju, je zaradi strahu pred političnim preganjanjem prebegnil v Južno Afriko. Slab mesec po vrnitvi v Ugando so ga aretirali, priprli in obtožili posilstva ter izdaje. Kasneje je bila zoper njega vložena še obtožnica zaradi terorističnega delovanja na vojaškem sodišču, ki pa jo je ustavno sodišče zavrnilo kot protizakonito. Dr Besigye, ki se je v poznih osemdesetih boril v NRM proti takratni vladi in kasneje ostal viden član Gibanja, se je šele malo pred volitvami leta 2001 odločil nastopiti kot Musevenijev tekmec. Njegovo tokratno sporočilo volivcem je, da želi skorumpiranost in nepotizem obstoječega režima zamenjati z demokracijo in mirom za vse Ugandčane. Iz pripora je prišel šele v začetku januarja. Ali bo dober mesec in pol politične kampanje dovolj za resnejšo ogrozitev Musevenijeve vladavine, naj bi se pokazalo že v naslednjem tednu.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: