It’s about telling it forward

Uganda

»200 let pozneje, in še vedno nas imajo za otroka«

Severna Uganda v primežu predsednika Musevenija, fanatičnega gverilca Konyja in humanitarne pomoči

Avtor: Kristina Božič, v Arzenalu, 27. januar 2007

Severna Uganda je lepa, prostrana, zelena dežela. Nima puščavske fotogeničnosti humanitarnih afriških katastrof. Gre za najrodovitnejši del države, ki meji na severno sosedo Sudan, državo, prekleto z nafto. V osrednjezahodni in severozahodni Ugandi od spomladi 2006 naprej odkrivajo obetajoče zaloge črnega zlata. Domneve, kaj to pomeni za prihodnost, so različne. Afriko namreč še vedno vidimo kot revno in sestradano v estetski pornografiji katastrof. Obenem ne moremo mimo dejstva, da je Afrika tudi bogata: s surovinami, živalmi, nedotaknjeno ezoterično naravo, naravnimi viri.

Tisti, ki ga radi spregledamo, je Afričan, človek z lastno kulturo in zgodovino.

Začarani krog revanšizma

Ugando, ki so jo odkrivali že evropski pustolovci na lovu za izvirom reke Nil, je britanska kolonialna oblast po načelu »spri in vladaj« razdelila na ubogljivi jug, v katerega je vlagala in ga razvijala, in uporniški, trmasti sever. Po letu 1962, ko je država, velika za deset Slovenij in v kateri prebiva več kot trideset plemen ter združuje štiri kraljevine, postala samostojna, so se vrstili predsedniki, ki so najbolj obvladali predvsem kolonialno politiko. Tako so z ugodnostmi zasuli pripadnike svojega ljudstva in terorizirali svoje sovražnike.

Ustvaril se je začarani krog, ko je nova oblast vsakič znova izvajala čistke in napade na pripadnike bivše oblasti. Tudi leta 1986, ko je sedanji ugandski predsednik Yoweri Museveni zamenjal uporniško uniformo za nacionalno predsedniško, so se prebivalci severa, iz vrst katerih je prihajal Musevenijev predhodnik Obote II, ustrašili, da bodo postali žrtve revanšistične politike. Napadi vojske predsednika Musevenija na severu države, njegove izjave, da bo pustil, da severno ljudstvo Ačoli požre samo sebe kot kobilice, zaprte v kozarec, in njegova pohojena obljuba, ki jo je dal ob mirovnem sporazumu v Nairobiju, da bo v svojo vlado vključil predstavnike vseh ljudstev, so pripomogli k oblikovanju številnih uporniških gibanj.

Za najtrdovratnejšo, smrtonosno in okrutno uporniško gibanje se je izkazala LRA – Gospodova uporniška vojska, ki jo vodi verski fanatični gverilec Joseph Kony. Po šestih letih gverilskega bojevanja, leta 1992, ko od lokalnega prebivalstva še vedno ni dobila podpore, ki jo je pričakovala za svoj boj, je LRA svoje bojevanje usmerila tudi v civilno prebivalstvo. Tako LRA v imenu Boga in desetih božjih zapovedi ugrablja otroke, ki jih z ustrahovanjem indoktrinira v svoje bojevnike, pohablja ljudi, posiljuje ženske, zažiga vasi, reže ustnice, ušesa in nosove ter seka roke in noge. Ali se obdobje negotovosti in grozodejstev resnično bliža koncu, ostaja nejasno. Večina ljudi, ki jih je zgodba severne Ugande osebno prizadela, še vedno dvomi, a upa na najboljše.

Notranje razseljeni

Mangovci, ki danes samotno stojijo raztreseni po velikih zaplatah severnougandskih savanskih travnikov, razlaga Anywar Ricky Richard, ustanovitelj in direktor nevladne organizacije Friends of Orphans, so edini ostali spomeniki pretekle normalnosti. Kažejo, kje se je včasih dogajalo življenje, kje so stale hiše, prebivali ljudje.

»Ljudje so najprej zgradili hišo, nato so zraven posadili mangovec, ker so imeli otroci njihove sadeže najraje.«

Danes se pripadniki ljudstva Ačoli po skoraj dvajsetih letih, ko so lahko le omejeno izkoriščali možnosti, ki jim jih je dajalo njihovo okolje, le počasi vračajo na nekdanja polja in njive. To, da bi se vrnili tja, kjer so včasih prebivali, si danes še ne upajo sanjati. Tudi vojska, ki jih varuje v taboriščih za notranje razseljene prebivalce, jim tega ne dovoli. Taborišča za notranje razseljene so vzporednica begunskim taboriščem, le da gre v tem primeru za prebivalce, ki potem, ko so bili prisiljeni zapustiti svoje domove, niso prestopili državne meje in si pridobili status beguncev, temveč so ostali brez doma v lastni državi. Severnogandska taborišča za razseljene se ob primerjavi z razmerami, ki jih poznamo iz velemestnih slumov, niti ne zdijo tako grozljive. A ljudje včasih niso živeli drug zraven drugega na petih kvadratnih metrih prostora, temveč se jim je pogled izpred hiše razprostiral po rodovitnih poljih.

Abur Jennifer ima 17 let. Že tri leta živi v taborišču za notranje razseljene Patongo, blizu mesteca Pader v severni Ugandi. Rojena je bila v Olungu, približno 20 kilometrov oddaljeni vasi. Ko se srečava, sedi za šivalnim strojem, ki ga poganja nožni mehanizem.

Organizacija Friends of Orphans iz Ugande jo je skupaj s približno ducatom deklet vključila v svoj program za bivša ugrabljena dekleta, ki se jim je iz vrst LRA uspelo vrniti nazaj na prostost. Pader, kjer poteka njeno šolanje za šiviljo, je približno šesto metrov dolg obcestni zaselek preprostih hiš, katerih pročelja nosijo neizbrisen spomin na čas kolonizacije. Zaledje predstavljajo predvsem taborišča za notranje razseljene prebivalce. Na cesti so blatne luže, ženske in otroci na glavah prenašajo vodo v plastičnih kantah. Med njimi se sprehajajo vojaki ugandske vladne vojske. Ko smo se peljali v Pader, je Ricky naenkrat s širokim nasmehom začel razlagati, da smo sedaj zapeljali na cesto, ki ji pravijo Bagdadska cesta, saj so se pred enim letom, poleti 2005, tu vsakodnevno vrstili napadi LRA. »Dvakrat sem že padel v zasedo, a sem imel obakrat srečo. Prvič je moj sopotnik umrl, ker so streljali na nas. A brez skrbi. Sedaj je položaj že dolgo mnogo boljši.«

Ravno zaradi slabe dostopnosti in nevarnosti v Paderju ne najdeš mnogo mednarodnih organizacij. Že od začetka je tu Svetovni program za hrano; medtem ko stojimo na improviziranem nogometnem igrišču, kjer se otroci iz taborišča veselo podijo za usnjenko, je za žičnato ograjo mogoče videti šotor z logotipom Unicefa. Ricky se je kljub vsem težavam odločil delati v Paderju, ker je tu doma. Ko se peljemo v taborišče Lira-Palwo, nas pot pelje mimo njegove bivše osnovne šole in stavbe, kjer je kasneje kot eden izmed upornikov, ki jih je ugrabila LRA, prenočeval v nočeh, ko so se borili z vladno vojsko. Še nekaj kilometrov naprej stojita dve zapuščeni hiši pod mangovim drevesom, v njuni bližini je nekaj podrtih poslopij. »Tu sem doma,« pove Ricky. »Sem bi se rad nekega dne vrnil.« Zaenkrat s svojima dvema hčerkama in ženo stanuje v prestolnici Kampali in poskuša prek svoje organizacije ponuditi lokalnemu prebivalstvu možnosti, da se z znanjem oboroži za prihodnost, za čas, ko bo konec nevarnosti.

Razvoj, ki ga poganja vojna

Gulu je največje mesto v severni Ugandi. Obenem se zadnjih nekaj let ponaša s tem, da je tudi najhitreje razvijajoče se mesto v Ugandi. Gre za posledico humanitarne katastrofe, ki sta jo prinesli dve desetletji negotove varnosti, nenehnega terorja ter po letu 2004 številne mednarodne organizacije, ki želijo tu pomagati in služiti. Tem je novembra 2003 pot tlakoval predvsem Jan Egeland, donedavni koordinator Združenih narodov za nujno humanitarno pomoč, ko je severno Ugando razglasil za »najhujšo humanitarno katastrofo, hujšo od tiste v Iraku ali kjer koli drugod po svetu«.

Tako danes v Guluju najpogosteje srečaš belo toyoto – velik džip z včasih zatemnjenimi stekli. Večina jih ima na sprednjem pokrovu nameščeno svojo zastavo, ki pove, člani katere organizacije se v njem prevažajo. Ceste so asfaltirane, na hribčku nad mestom sedi ogromna stavba ugandske narodne banke. Za njenim poslopjem nekoliko bolj na levi stoji hotel Acholi Inn, kjer prebivajo nekateri najvišji člani LRA, ki so se odločili izkoristiti amnestijo, ki jo je vlada leta 2000 ponudila upornikom, ki se prostovoljno predajo. Lastnik Acholi Inna je eden izmed najvplivnejših vojaških generalov v Ugandi. V Guluju na ulicah ni mnogo belcev, večino jih srečaš v Acholi Innu. Tam so tudi vsi ljudje, ki v Guluju nekaj pomenijo. Za veliko nizko stavbo se razteza ogromen vrt, kjer je pod drevesi raztrošenih nekaj miz z belimi prti. Za zeleno živo mejo leži očem nekoliko skrit bazen. Zdi se, kot da si se ponovno vrnil štirideset ali več let nazaj v zgodovino – v čas in prostor, v katerem se belci še vedno počutimo zelo domače.

Gospod Zeiru, Severnougandčan, ki živi in dela v Frankfurtu in s katerim smo se srečali že na avtobusu iz Kampale, govori o tem, da nevladne organizacije (NVO) v Afriki zakrijejo »sranje«, ki ga ustvari država. Obenem je prepričan, da so NVO nujne zaradi skorumpiranosti politikov in premajhnega proračuna afriških držav. To idejo promovirajo tudi Jeffrey Sachs, ZN in vsi pojoči borci za Afriko. »Problem Afrike je, da si nikoli ne opomore od konfliktov. Vse bi bilo drugače, če bi mejili na kakšno evropsko državo,« razlaga Zeiru.

Naše Afrike

Nekaj mesecev kasneje v lepo urejenem kampusu Univerze v Bayreuthu prof. Dieter Neubert z oddelka za razvojno sociologijo, vodja univerzitetnega raziskovalnega projekta o razvojni politiki v Mozambiku, razlaga, kako razumeti humanitarno in razvojno dejavnost Zahoda v Afriki. Svet Afriko danes vidi predvsem kot eksotično in revno, razlaga prof. Neubert. Hkrati obstaja profesionalni pogled – znanstveni in razvojni –, ki opozarja, da je tako videnje mnogo preozko in preveč poenostavljeno. Naše videnje določajo humanitarni vidik, vezan na nerazvitost Afrike, zgodovinska pogojena odgovornost iz časov kolonializma in vidik, ki vedno bolj pridobiva na veljavi: Afrika kot grožnja, ki jo poosebljajo afriški migranti, ki želijo priti v Evropo.

»Tudi naša razvojna politika je odgovor na to grožnjo,« pravi prof. Neubert. »Znotraj razvojne politike obstaja koalicija ljudi, ki tvori pritisk za več in več denarja. A ko se z njimi pogovarjaš, čemu jim bo ta denar, postanejo skeptični in začnejo razlagati, kako težko je najti dobre projekte. Obstaja notranji diskurz, v katerem se odražajo spremembe znotraj sistema pomoči in razvojne politike, a uradne izjave ga ne zaznajo in še vedno sledijo mantri: dajte več denarja, pa bo razvoj. Kar ne razumem, je, da gre pogosto za iste ljudi, ki so obenem skeptični glede porabe denarja, drugič pa ga hočejo le še več.«

Kitajski afriški prijatelji

Kako vidimo Afriko, se je zanimivo pokazalo tudi na konferenci »Novi igralci na terenu: vloga Kitajske in Indije v Afriki«, ki je potekala 6. decembra 2006 v Berlinu. Skoraj simptomatično za evropski odnos do Afrike: posedli so nas v evangeličansko cerkev v središču Berlina. James Shikwati, kenijski ekonomist in direktor Medregijske ekonomske mreže (IREN), ki ima sedež v Nairobiju, mi po pol ure potisne v roke listek: »200 let kasneje, pa nas imajo še vedno za otroka«.

Vloga predvsem Kitajske je v Afriki vedno bolj očitna in za mnoge opazovalce z Zahoda predstavlja vir groze in živčnosti. Kitajska diplomacija je leto 2006 razglasila za leto Afrike. Zaznamovali so ga obisk kitajskega zunanjega ministra na začetku leta, junijski obisk sedmih afriških držav kitajskega premierja in novembrski kitajsko-afriški vrh v Pekingu.

Kitajska glede sodelovanja z Afriko misli resno. Afriškim študentom je ponudila 5000 štipendij, na Kitajskem trenutno študira 900 Afričanov. Trgovinska izmenjava med pozabljenim kontinentom in najhitreje rastočim svetovnim gospodarstvom je iz afriške perspektive na tretjem mestu, takoj za ZDA in Francijo.

Kitajska predstavnica na konferenci, prof. dr. Wenping He, predsednica in profesorica kitajskega državnega Inštituta za zahodnoazijske in afriške študije, je odlična diplomatka in prepričljiva govornica – govori o tem, da se Kitajska uči od celega sveta in zase vzame le najboljše. Afriko vidi kot pomembnega partnerja tako v političnem kot gospodarskem sodelovanju. Število gospodarskih dejavnosti afriških držav s Tajvanom v zadnjih letih tako vztrajno pada kakor z uradnim Pekingom narašča, menjava med Afriko in Kitajsko je bila leta 2005 vredna 42 milijard dolarjev – 35 odstotkov več kot v letu 2004. Afriško-kitajski vrh, ki se je odvijal pod sloganom »Prijateljstvo, mir, sodelovanje in razvoj«, je v končnem dokumentu Kitajsko zavezal, da bo do leta 2009 Afriki ponudila dodatnih 5 milijard pomoči, kar pomeni podvojitev trenutnega kitajskega angažmaja.

Afrika obenem predstavlja pomemben in velik trg za poceni kitajske izdelke, ki so že začeli uničevati lokalne afriške proizvajalce. Hkrati je Afrika za Kitajsko ključ od vrat, ki se odpirajo k naravnim bogastvom in nadaljnjemu gospodarskemu razvoju. Kot je opazila predstavnica Indije na konferenci, Ruchita Beri z indijskega institua za obrambne študije in analize, je Afrika zanimiva predvsem v dveh soodvisnih pogledih: energetskem in izkoriščevalskem. Nafta predstavlja 99 odstotkov sudanskega izvoza. 65 odstotkov vsega, kar Sudan izvozi, gre na Kitajsko. Obenem Kitajska poudarja svojo politiko nevmešavanja v notranje zadeve držav. Nasprotuje mednarodnim sankcijam in profesorica He zastopa stališče, da mora biti dobro vladanje cilj in ne predpogoj ekonomskega sodelovanja.

Zato želi Kitajska s sudansko vlado vzpostaviti dialog in zato njeni politiki zavirajo vsakršne strožje ukrepe Združenih narodov, ki bi lahko kakor koli vplivali na ustavitev pobijanja v Darfurju. Kitajska razlaga, da se želi najprej osredotočiti na najmanj razvite afriške države. Njeni kritiki opozarjajo, da se v glavnem osredotoča na države z naravnimi bogastvi in diktatorskim vodstvom. Tako ni izzvenelo prepričljivo niti opozorilo profesorice Hu, da ne smemo pozabiti, da ima Afrika več glasov. V njenem imenu govorijo afriške vlade, NVO in navadni ljudje – ne ravno presenetljivo so uradne izjave vlad daleč od tega, da bi bile kritične do vloge, ki jo v njihovih državah igra Kitajska.

Alfreda Tabana, glavnega urednika edinega angleškega sudanskega tednika Khartoum Monitor, kitajska diplomacija ne prevzame. Vidi predvsem dejstvo, da je bilo na tisoče razseljenih ljudi in uničenih vasi, vse z namenom omogočiti Kitajski zgraditev naftovoda, vrednega milijardo dolarjev. »Gre za zločinsko vlogo Kitajske. Sami niso ubijali, a njihove zahteve po nafti so pomenile, da so ljudje umirali, izgubili svoje domove.« Še prej g. Taban omeni, da je Kitajska samo obula čevlje, ki si jih je v Sudanu v osemdesetih letih natikala ameriška korporacija Chevron, eno največjih svetovnih podjetij, ki se ukvarja z energetsko industrjjo. Zato ameriški in evropski nasveti o skritih nevarnostih kitajskega vpliva izzvenijo neprepričljivo in podcenjujoče.

Amerika do afriških zalog naravnih bogastev prav tako ni ravnodušna. Če gre zaupati številkam, povzetim iz ameriškga energetskega statističnega urada, je iz Afrike v letu 2005 v ZDA prišlo 18,6 odstotka vse uvožene nafte. Leta 2006 naj bi odstotek poskočil na 20,1 odstotka, medtem ko se je v istem obdobju delež uvožene nafte z Bližnjega vzhoda znižal s 17,4 odstotka na 15,5 odstotka. Amerika je, odkar je George W. Bush zasedel Belo hišo, tudi potrojila letno pomoč, ki jo namenja Afriki, in naj bi jo do leta 2010 povečala na skoraj 9 milijard dolarjev letno, dvakrat toliko kot sedaj.

James Shikwati, direktor kenijskega think-tanka, ki je prepričan, da se mora Afrika otresti pomoči Zahoda, meni, da je prav kitajski pristop, neobremenjen z vsemi demokratičnimi ideali in človekovimi pravicami, tisto, kar bi Afrika znala ceniti. Evropa in ZDA sta jo namreč predolgo izkoriščali pod pretvezo politike dobronamernosti. »Evropa v nas ni nikoli videla ljudi, s katerimi bi lahko vzpostavila dialog. Kitajska daje videz, da nas posluša. Četudi nas v resnici ne,« razlaga Shikwati, ki je prepričan, da pomoč Afriki ne deluje in uničuje osnovne ideje delovanja moderne države. »Še vedno ne slišimo afriškega glasu. Vse, kar slišimo, je afriški jok, klic na pomoč.«

Oseba, ki je preživela številne težave

Ko so Abur Jennifer ugrabili, ji je bilo 14 let. Ravno je končala osnovno šolo in naj bi začela s srednjo. Skupaj s še dvema dekletoma je bila ugrabljena na poti v taborišče za razseljene, kamor je v severni Ugandi pribežalo več kot milijon in pol prebivalcev, da bi si zagotovili varnost pred napadi upornikov. Jennifer ima sedem bratov in sester. Pet jih je bilo kot ona ugrabljenih. Trem je uspelo pobegniti iz vrst LRA. Za dva se ne ve, kje sta oziroma naj bi bila še vedno med uporniki. Ko so jo ugrabili, so želeli vedeti, ali je poročena. Lagala je, ker je upala, da bo to pomenilo, da jo bodo izpustili. Namesto tega so jo začeli pretepati, da je na koncu priznala, da je še vedno devica.

S skupino približno 38 upornikov so naslednji dan napadli vas, v kateri so uporniki pobili in oropali ljudi. Številni otroci so bili zajeti in prisiljeni, da se kot ona pridružijo upornikom. Njihova prva naloga je bila, da nosijo naropano. Jennifer je kasneje prestala neke vrste vojaško urjenje. Trajalo je dva tedna; toliko, da se je naučila uporabljati puško, pove. »Strah me je bilo samo na začetku, potem nič več. Sodelovala sem v številnih spopadih z vladno vojsko, dokler me niso zadeli v kolk.« Potem so jo odpeljali globoko v gozd, kjer je LRA zadrževala nekaj svojih ranjenih vojakov in kjer je ostala, dokler se ni pozdravila.

Jennifer je postala žena enega izmed poročnikov LRA, ki je imel poleg nje še šest drugih žena. Star je bil 43 let in klicali so ga Lagulu.

Mali uporniki LRA oziroma otroci vojaki so pogosto poskušali pobegniti. Nekoč, razlaga Jennifer, so skupino upornikov, ki so hoteli pobegniti, ujeli in pripeljali nazaj v tabor. Postavili so jih pred ostale in jih pred njimi ubili. »Kot vedno so to naredili zato, da smo vsi zbrani dobili lekcijo in videli, kaj nas čaka, če bomo poskusili pobegniti. Bilo nas je groza. Tiste, ki so med pobegom ujeli, so ubili z mačetami ali do smrti pretepli s palicami.« O podobnem »učenju« piše tudi P. W. Singer v svoji knjigi Children at War. Gre za taktiko, ki jo uporablja večina oboroženih skupin, ki za svoje borce ugrabljajo otroke, da jih nato izurijo in prisilijo v bojevanje. Navadno morajo na novo ugrabljeni sami pobiti svoje sovrstnike, ki so neuspešno poskusili pobegniti. Jennifer vprašam, ali je tudi sama morala kdaj storiti kaj podobnega. Prikima. »Nekoč sem morala sodelovati pri ubijanju s palico.«

Sama je tako pomislila na pobeg šele, ko je bila noseča. »Videla sem, da se bom morala, kljub temu da sem noseča, seliti skupaj s skupino na vsake tri do štiri dni skozi gozd, da bomo postavili nov tabor. Strah me je bilo, da bi morala roditi v gozdu.« Zato je pobegnila. Sama, ob devetih zvečer, ko je bila že dve uri tema, a jim je bilo še vedno dovoljeno gibati se po taboru. V gozdovih je ostala teden dni, prestrašena, da jo bodo ubili pripadniki vladne vojske, če jo najdejo. Strah jo je bilo, da bo njen oče, če se vrne domov, besen, ko bo izvedel, da je noseča. Kljub temu je sledila hribu, ki je bil blizu njene vasi in je za večinoma ravninsko severno Ugando nenavadna, a dobra orientacijska točka. Na poti proti domu, razlaga, je jedla predvsem kasavo. Gomolj, ki ga veliko uporabljajo v Ugandi, pečenega kot krompir ali zmletega v prah za pripravo »posha« – močnate jedi, ki je podobna kombinaciji slovenske polente in žgancev.

Ko je prispela v svojo vas, je bila ta zapuščena. Vsi so se zatekli bližje večjim mestom, v taborišča za notranje razseljene prebivalce. Kasneje se je nekaj vaščanov vendarle vrnilo v vas, da bi odnesli še nekaj preostalih stvari iz svojega zapuščenega doma. Skupaj z njimi je odšla proti taborišču, kjer naj bi bili tudi njeni domači. Tako se je leta 2003, po dobrem letu med uporniki, ponovno vrnila k svoji družini.

»Bili so zelo veseli, ko sem prišla nazaj,« se nasmehne. Ena od deklet, s katerimi so bile skupaj ugrabljene, je še vedno pri LRA, druga je umrla med spopadom z ugandsko vladno vojsko, medtem ko je bila Jennifer še med uporniki.

Na prostosti je ob svojih domačih rodila deklico, Rose Oyella; njeno ime v jeziku ljudstva Ačoli pomeni osebo, ki je preživela številne težave. Ko je bila Jennifer sprejeta v šiviljski tečaj, se je odločila, da pusti Rose pri teti v taborišču, sama pa se med tečajem preseli v Pader, kjer učenje poteka. Starši so ji medtem umrli za aidsom. Ko jo povprašam, kako sama in okolje sprejemata hčerkico, mi pove, da je srečna z otročičem, ki ji ga je dal Bog in ki je popolnoma nedolžen. »Ačoli so ljudje odpuščanja in vedno znova mi pomagajo in svetujejo, dajejo mi občutek sprejetosti in ljubljenosti.«

Vojna kot orodje vladanja

LRA je imela ves čas svojega delovanja zaveznika v sudanski vladi. Čeprav ta ni nikoli priznala, da jo finančno in vojaško podpira ter ji nudi zavetje, je to počela tako, kot je ugandska vlada podpirala Johna Garanga in njegovo SPLA, južnosudansko uporniško gibanje. S podpisanim mirovnim sporazumom januarja 2005 med južnosudanskimi uporniki in vlado v Kartumu naj bi tako LRA izgubila pomembnega podpornika. Sudanska vlada naj je ne bi več potrebovala za bojevanje proti upornikom na jugu države, hkrati pa je Kartum svojo vojaško podporo raje poklonil darfurskim džandžavidom, ki požigajo, pobijajo in posiljujejo darfurske afriške prebivalce.

Zato ugandski novinar Andrew Mwenda, ki trenutno dela magisterij na univerzi v Stanfordu v ZDA, meni, da je možno, da Konyju zmanjkuje kisika in bo izkoristil možnost sklenitve premirja z ugandsko vlado. Pravi, da je sedaj vprašanje, ali si to predsednik Museveni res želi, v kar dvomi. Prepričan je, da Museveniju prav severni konflikt omogoča vladanje.

Ugandski predsednik je leta 2005 odpravil omejitev, ki je določala, da lahko predsednik vlada največ dva mandata zaporedoma. Norveška, Irska, Velika Britanija in Švedska so v protest zamrznile del svoje denarne pomoči. Mnogi so ob volitvah v začetku leta 2006 začeli opozarjati, da se Musevenijeva vladavina spreminja v diktaturo. Konflikt na severu Ugande Museveniju omogoča, da velik del denarja, tudi tistega, ki ga donatorji namenijo za šolstvo ali zdravstvo, porabi za vojsko. Generali, ki so poslani v severno Ugando, naj bi bili v preddverju za še višje politične funkcije.

Z zadovoljno in dobro preskrbljeno vojsko Museveni suvereno vlada svoji državi že 20 let. Z nasmehom na ustnicah sta se kitajski premier Wen Jiabao in Museveni 16. junija 2006, sledeč ideji, naj bo pošteno in demokratično vladanje posledica gospodarskega sodelovanja in ne njegov predpogoj, zavezala k povečanju meddržavnega sodelovanja, kar so potrdili tudi novembra na afriško-kitajskem vrhu v Pekingu. V začetku januarja 2007 je ugandska vojska preprečila napovedani shod opozicije po ulicah prestolnice Kampale, medtem ko se pojavljajo namigovanja, da naj bi Museveni petletni predsedniški mandat podaljšal na desetletnega.

Uganda je konec pomladi 2006 začela tretji poskus mirovnih pogajanj za dosego miru na severu države. Tokrat je pobudo prvič prevzela sudanska stran, in sicer podpredsednik južnega Sudana Rick Machar, ki je še v času sudanske državljanske vojne med severom in jugom leta 1991 zapustil južnosudanske upornike, združene v SPLA, ter ustanovil svojo frakcijo. Ta je leta 1997 podpisala sporazum s Kartumom, ki je Macharju odprl vrata tudi do pozicije svetovalca predsednika Sudana. V devetdesetih letih se je Machar ob vladni vojski boril tudi ob boku LRA proti svojim nekdanjim soborcem iz SPLA. Mirovni proces sicer še vedno traja, pri čemer se v zadnjem času ponovno vrstijo napadi med LRA in ugandsko vojsko ter obtoževanja obeh strani, da druga stran krši dogovor o prenehanju sovražnosti, ki so ga uporniki in ugandska vlada podpisali 26. avgusta 2006.

Nedelujoča mednarodna pravičnost

Mnogi so bili veseli, ko se je v razmere v severni Ugandi vmešalo Mednarodno kazensko sodišče (MKS), saj so v tem videli edino možnost, da bo zunanji neodvisni opazovalec presodil ravnanja vseh vpletenih strani, tako uporniške LRA kot ugandske vojske. Številni prebivalci taborišč namreč opozarjajo na pretepe, posilstva in tudi umore, ki jih je ugandska vojska zakrivila nad civilnim prebivalstvom. Vendar so ob izdaji obtožnic MKS, 13. oktobra 2005, ki so bile naslovljene le na štiri najvišje generale LRA in njenega voditelja Josepha Konyja, lahko opustili upanje, da bo nepristranska pravičnost res kdaj dosežena.

Obenem se z mirovnimi pogajanji z LRA, ki potekajo v južnem Sudanu, vse bolj stopnjuje pritisk na tožilca MKS, Luisa Morena-Ocampa, naj obtožnice umakne, češ da ovirajo mirovni proces. Tudi ugandska vlada je izjavila, da je MKS zamudilo svojo priložnost in da se nič več ne čuti vezana z izdanimi obtožnicami, voditeljem LRA pa je ponudila amnestijo.

MKS, ki je zraslo iz semen, ki so jih zasejali ZN, je dobilo močan udarec iz resničnosti o lastni vlogi na mednarodnem odru tudi s strani Jana Egelanda, generalnega podsekretarja Zduženih narodov za humanitarne zadeve pod Kofijem Ananom. Le-ta se je 13. novembra 2006 srečal z vodjem LRA, Josephom Konyjem blizu sudanske meje z Demokratično republiko Kongo kjer ima LRA že nekaj časa svojo bazo. Egeland je tako poklepetal s človekom, ki bi moral, če bi se pravila mednarodnega prava spoštovala, sedeti za zapahi. Organizatorja pobojev, posilstev, ugrabitev in pohabljanj je zaprosil, naj izpusti na prostost otroke, ranjene in ženske, ki jih pod prisilo drži v vrstah LRA. Kony mu je razložil, da »LRA nima nobenih otrok ali ranjenih, samo bojevnike.«

Egeland naj bi se srečal s Konyjem, da bi spodbudil možnosti za dokončni mirovni sporazum in naj bi Konyju ponudil tudi finančno in materialno podporo za mirovna pogajanja. Kony je človek, ki se je razglasil za preroka in svojim upornikom razlaga, da jih lahko, če se namažejo s posebnim maslom, le-to zaradi svojih nadnaravnih moči obvaruje pred kroglami. Srečanje, na katerega je Kony zamudil dve uri, naj bi bilo izrednega pomena za upornike, saj jim je dalo mednarodno priznanje, kot ga niso bili deležni še nikoli doslej.

Mnogi opozarjajo, da LRA kljub vsemu ne gre podcenjevati. Mosess Chrispus Okello, raziskovalec pri organizaciji Refugee Law Project iz Kampale, razlaga, da je Kony pošast in genij v enem. »LRA se bojuje že 20 let. Vedno ve, kdaj je najboljši trenutek, da ponovno udari Musevenija ali se obrne nanj, tudi v mednarodni politični sferi. To kaže na dejstvo, da LRA ni le tolpa fanatikov in da ima gotovo še vedno neko podporo. Ugandska vlada je že neštetokrat zatrdila, da je LRA na koncu svojih moči, a se je vedno znova ponovno sestavila in udarila.«

Leta 2004, ob deseti obletnici genocida v Ruandi, se je generalni sekretar ZN Kofi Annan zaklel, da se kaj podobnega ne sme zgoditi nikoli več, da se moramo učiti iz preteklih napak. Tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča Ocampo je napovedal, da bo najkasneje februarja 2007 sodniškemu svetu predal dokaze o zločinih, ki so bili storjeni v Darfurju med letoma 2003 in 2004, na začetku pobijanj. To naj bi pomenilo, da gre le še za formalno potrditev obtožnic zoper krvnike v Darfurju. Vprašanje je, kaj bo to pomenilo za obtožene in Sudan kot državo, ki Mednarodnega kazenskega sodišča v svojem nacionalnem pravnem sistemu nikoli ni priznala.

Regijske napetosti

Obenem se zdi, da se mir v južnem Sudanu vedno bolj krha. V spopadu v mestu Malakal konec novembra 2006 med SPLA in kartumsko vladno vojsko, ki je podprla lokalno milico, je umrlo 300 ljudi. 15. decembra 2006 je streljanje izbruhnilo v mestu Juba, kjer potekajo tudi mirovna pogajanja med LRA in ugandsko vlado. Sprožilo naj bi jih dejstvo, da vlada v Kartumu zadnja dva meseca vojakom ni izplačala plač.

Nasploh v vsej regiji po malem vre. Na vzhodu je Etiopija, ki jo podpirajo ZDA, s svojo vojsko iz sosednje Somalije pregnala Zvezo islamskih sodišč, v želji zaščititi prehodno vlado, ki že od leta 2004, ko je bila izbrana v Nairobiju, dokazuje, da ne more vzpostaviti oblasti in miru nad državo, ki naj bi jo vodila. Snovalci (ne)mogočih teorij vidijo možnost nastanka nilotske države, ki bi jo tvorila južni Sudan in severna Uganda, če se južni Sudan na referendumu po šestih letih avtonomije, leta 2011 odloči za samostojnost, saj sta regiji povezani tako na zgodovinski kot etnični ravni. Čad je že nekaj časa besno sikajoč ekonom lonec. New York Times je pred kratkim opozoril na razmere v Srednjeafriški republiki, kjer na severozahodu potekajo spopadi med uporniki in vlado, ob trenutno razmeroma krhkem miru v Demokratični republiki Kongo na zahodni meji Ugande.

Cinična ali razvojna pomoč?

Profesor Dieter Neubert ob vprašanju, ali meni, da bi Afrika preživela brez pomoči od zunaj, poudari, da gre v resnici za vprašanje, kako cinični smo lahko. »Obstajajo številne afriške države, kjer potekajo nizkointenzivni spopadi, kar pomeni, da ni veliko ljudi ubitih, vendar trajajo dolgo ter onemogočijo trgovanje in uničijo infrastrukturo: denimo Uganda v sedemdesetih, osemdesetih letih (v času krvavih režimov zloglasnih ugandskih diktatorjev Idija Amina in Oboteja, op. p.) – gospodarstvo je bilo uničeno, mednarodne pomoči ni bilo, a ljudje so kljub temu preživeli. Afrika bo preživela – dokaz za to je danes Demokratična republika Kongo. A vprašanje je, ali se bo brez pomoči razvijala. Moj odgovor je, da verjetno ne ali vsaj ne tako hitro.«

Afrika je zelo odvisna od zunanje pomoči, ki je ne moremo preprosto odrezati, meni prof. Neubert. Po njegovem gre za vprašanje tveganja – v Darfurju bi zagotovo pomrlo še več ljudi, če ne bi bilo pomoči od zunaj, in verjame, da bi je moralo biti še več. Toda obenem se pomoč porablja na najrazličnejše načine in na koncu gre za velik cinizem, dodaja.

»Če bi šteli glave, bi morda prišli do zaključka, da bi brez pomoči ljudje pomrli hitreje, vendar jih ne bi pomrlo več, kot če imamo pomoč,« pravi prof. Neubert. »Ta rešuje nekaj življenj, a obenem napaja tudi konflikt. Ne vemo, in navsezadnje so številne odločitve, ki jih sprejemajo politiki, na koncu preprosto vprašanje, kako cinični si lahko privoščimo, da smo. Govorimo o tem, kako ustvariti razvoj(no politiko) in prepričan sem, da ne vemo. Gotovo pa lahko ne ponavljamo preteklih napak, in mislim, da bi morali biti mnogo bolj skeptični pri dajanju razvojne pomoči – ne, da jo popolnoma ustavimo, ampak da jo omejimo, razpravljamo o njej …«

Tradicionalna sprava

Ouma Alex Okello je študent na univerzi v Guluju, ki pripravlja diplomsko nalogo o tradicionalnih načinih sprave v severni Ugandi. Razlaga, da se je potrebno zavedati, da so nevladne organizacije (NVO) vedno sestavni del konflikta, ki ga ne rešujejo. Pravi, da v razmerah kot so v severni Ugandi hrana postane moč in orožje. Govori o pomembni in odlični vlogi, ki so jo odigrale nekatere NVO v Guluju. »Marsikatera NVO opozarja, da so številne zločine zakrivili tudi vladni vojaki, ne samo LRA, spet druge NVO omogočajo mladim, da se usposobimo za vodenje mlajših od nas in jim pomagamo pri nadaljnjem življenju.«

Alex je tudi član Mladinske koalicije za mir, ki tedensko dela z mladimi v osnovnih in srednjih šolah. »Z mladimi pišemo eseje, učimo se in pojemo pesmi, pripravljamo dramske nastope,« razlaga. »Govorimo o vojni in miru, o tem, kako ju doživljajo mladi. Pred časom smo se pogovarjali, kaj je bolje – mir ali vojna, in dobili smo tudi odgovore, da je boljša vojna. Zakaj? Ker drugače, pravijo otroci, nikoli ne bi prišli v mesta, ker jim nikoli ne bi zastonj delili hrane …«

Severnougandsko večinsko prebivalstvo, ljudstvo Ačoli, uporablja tradicionalne oblike »očiščenja in sprave«. Vaški voditelji, ki jim je kljub životarjenju v taboriščih za notranje razseljene ljudi uspelo ohraniti svojo vlogo v skupnosti, vodijo tako imenovani mato oputu. Gre za obred, s pomočjo katerega se bivši uporniki, ki uspešno pobegnejo iz LRA, vrnejo nazaj v skupnost. V obredu priznajo, kaj vse so zagrešili, in se za to opravičijo. Zadnji, bistveni del obreda sestavlja običaj, ko bivši upornik prestopi veje na tleh, stopi na surovo jajce in se s tem vrne v skupnost, ki ga ponovno sprejme. Prav vaški voditelji so bili tudi tisti, ki so izrazili pomisleke do Mednarodnega kazenskega sodišča in »zahodne pravičnosti«, saj jim le-ta ne bi omogočila resnične sprave in nadaljnje mirne izgradnje normalnega življenja.

Jennifer pove, da sedaj pogosto sreča upornike, ki jih je spoznala, ko je bila še pri LRA. »Na začetku sem se jih bala. Nisem vedela, ali me ne bo kdo poskušal ponovno ugrabiti. Sedaj vem, da so tako kot jaz prišli nazaj, da bi bili del naše skupnosti in tako je prav. Vem, da smo v glavnem vsi, ki smo bili pri upornikih, delali, kar smo delali, zato ker nam je bilo tako ukazano.« Največjo krivdo po njenem mnenju nosi Kony. »Moral bi sprejeti amnestijo in se vrniti domov. Vojaško ne moremo rešiti problema severne Ugande – bojevanje prinese le žrtve med ugrabljenimi otroki, ki so se prisiljeni bojevati. Amnestija je najboljši način, da se konča trpljenje.«

Severnougandčani so ponosni ljudje, kar so izkusili že britanski kolonizatorji. Tudi danes na severu tako rekoč ne najdeš človeka, ki bi se ti približal z iztegnjeno, prosečo dlanjo. Kar je eden lepših občutkov v Afriki – da te ljudje ne vidijo kot hodeči dolarski bankovec, pač pa preprosto kot tujca – človeka, ki jih zanima, če jim lahko ponudi koristno in enakovredno sodelovanje.

»Zato Ačoli nismo tako zelo zaznamovani s pomočjo, ki jo sedaj dobivamo. Ljudje so skeptični – tudi do hrane, ki jo dobijo zastonj – do te še toliko bolj, ker so se morali dolgo časa znajti sami. Hiške v taboriščih so si morali zgraditi sami, sami so se morali naučiti, kako preživeti – vlada ni dala nič ali zelo malo,« razlaga Ricky, ko se vračamo iz Paderja v Kampalo. »Zgodilo se je, da so Ačoli iz severne Ugande prišli v južni Sudan, kjer so hoteli začeti delati na njivah. Tamkajšnji ljudje so jih skoraj pretepli in jih pregnali. Rekli so jim, naj ne delajo, ker jim drugače ne bodo več delili hrane. Tu okoli Paderja lahko vidiš, da ljudje hodijo na njive. Sedaj gredo lahko že precej daleč od taborišč, saj je varnost relativno velika in je napadov upornikov malo. Ljudje so izkoristili možnost, da gredo delat na svojo zemljo, takoj ko so jo dobili. Seveda so izjeme, a govorim o večini,« s ponosom pripoveduje Ricky.

Kako razumeti Afriko

Profesor Neubert se strinja, da dolgotrajna razvojna pomoč ne pomaga ustvariti okolja, spodbudnega za razvoj. Meni, da skozi daljše obdobje sicer ne moremo reči, da razvojna pomoč ni imela nobenih pozitivnih učinkov, predvsem kar se tiče izgradnje infrastrukture. Drugače je v Demokratčni republiki Kongo ali Srednjeafriški republiki, vendar tu igrata zelo pomembno negativno vlogo vojna in oboroženi spopad.

»To je pozitivna stran pomoči. Toda kaj se je v Afriki zaradi pomoči spremenilo v širšem smislu? Tu gre za problem ovratnice in povodca, ki smo ju nataknili Afriki, zato da jo lahko usmerjamo. Ovratnica je prepričanje, da je Afrika vedno žrtev – kolonizacije, izkoriščanja …,« meni Neubert in dodaja: »Tudi v Afriki srečaš prepričanje, da so vsi afriški problemi vezani na zunanje vplive. Povodec je dejstvo, da je Afrika ekstravertirana, v smislu da afriški politiki niso usmerjeni v Afriko, temveč v mednarodni prostor, ki ga poskušajo izkoristiti za lastno politiko. Tako afriških voditeljev ne zanima pobiranje davkov in bogati, samostojni državljani, pač pa vedno gledajo v svet. Zato nimajo občutka, kako se organizirati. Trdijo sicer, da to počnejo, a v resnici je vsa politika obrnjena navzven iz države. Ta negativna stran pomoči pogosto uniči pozitivno in ohromi razvoj ter odvzema odgovornost, ki bi si jo drugače vlade morale zagotoviti pred svojimi državljani.«

Kako razumeti Afriko v sedanjem svetu, ostaja strašljivo vprašanje – tako zaradi kompleksnosti kot odgovora, ki ga morda dobimo. Njena usoda je žal še vedno v mnogih primerih posredno v rokah Neafričanov, kar otežuje njene poskuse, da se bi se postavila na lastne noge. Kot je bila Afrika igrišče za kazanje mišic v času hladne vojne, ostaja danes kraj, kjer si tuje države nabirajo geostrateške, politične ali ekonomske karte za globalizacijsko igro pokra.

Podoba in pogosto tudi dejanskost afriške skorumpiranosti in brezvladja sta na prvo žogo koristna za vse, ki želijo delati v Afriki ali z njo. V marsikateri afriški državi lahko počnemo, kar si ne bi mogli privoščiti nikjer drugje. Humanitarnost je pokazala svoje skrite plasti in pasti.

Prof. Neubert mi je opisal zahodnoafriški strip: skupina vaščanov stoji ob moškem v kavbojkah in srajci, ki jim riše na tablo različne znake in jim razlaga: »Ko pride avto s tem znakom, bo vaša prioriteta voda, ko pride avto s tem znakom, bo vaša prioriteta zdravstvo, ko pride avto s tem znakom, se zavzemate za pravice žensk.«

S svojim pristopom Afriko hote ali nehote zadušimo ali vsaj preoblikujemo afriško mnenje in afriške želje po naših lastnih pričakovanjih. Biti v postelji z nekom, ki ne govori, zna biti prijetno: kakor hitro pa želiš nekaj več, je treba znati spoštovati in prisluhniti.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: